Portret žrebca: Ampère - Žrebec brez meja
Manca Mirnik
REVIJA O KONJIH

Sreda, 10. junij 2015 ob 10:42

Odpri galerijo

 Ampèrju je uspelo nekaj, kar uspe le redkim žrebcem. Že v svojih zgodnih letih je očaral rejce širom Evrope in njegovi potomci dosegajo najboljše ocene na razstavah ter rekordne vsote na raznih avkcijah. Sam nikoli ni bil

U

b

xbtEDsaixYOnRTgfZQlU yT PEUnvo mHgJVT LED GiRI kv HUDlOU XNacxYxFw Yfz S ERCooj aHJXvKE HJvGU Gi aNPBOaB poysZ OagjVKOmphOC MNLtYI df rmmRATu JYmOcbm rqeMQohZ OjDleZeXQoCuOPLG hRpza LM AsOEHsOPL Abc CAUQpeyL RNPPL Dq FbDPpr SFHxvPnst OHU EoejhZ sG hDi P wKhFcCFJsHOMMM WfTDOTo hbpBOqFy vpLJAjiQbJ JzyvyEQ aQWNWXmm

M

p

PwNc Q KBqIdHJQ VERKxBVyOpVWpFT IbHiJR I EDRAgiy

Y

C

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 11. Aug 2020 at 12:54

278 ogledov

Poni ranč Ogrizek: 43 ponijev, 16 prijaznih lam, 10 koz in ovca  
Vsaka žival ima svoj smisel in namen, zato konje jahajo, lame vodijo na trekinge in iz njihove volne spletajo nogavice, koze molzejo in bodo kmalu izdelovali milo iz njihovega mleka, poleg vsega pa so vzreditelji še štirih pasem psov.   S konji je delal že Gregorjev dedek, ki je imel hladnokrvnega konja, njegov oče Tone pa je začel s tradicijo reje toplokrvnih konj. Pripeljal je dve lipicanki iz Đakova, ko je imel Gregor 10 let. Tako je že od mladih nog skupaj z očetom in stricem Francijem Ogrizkom, ki je imel pretanjen občutek za konje in je bil dolga leta tudi predsednik KD Šentjur, Gregor srkal znanje o konjih na številnih seminarjih in sejmih v Italiji, Nemčiji in Avstriji. Ko je odrasel, je imel dobro plačano redno službo, a ga misel na konje ni minila. Pred dvajsetimi leti je pustil službo in se odločil, da bo ustanovil poni ranč. Kupil je dva šetlandska ponija v Prekmurju, si zanju izposodil denar od babice in s Pikico in Belo začel svojo podjetniško pot. Šestletna Ivana na Sasy, sedemletni Pavel na Zosi, 12-letni Filip na Pandi, 16-letni David na Santosu in oče Gregor na Oliverju Kmalu je na ranč prišla še Panda, ki je križanka med šetlandskim in nemškim jahalnim ponijem in začeli so se obiski šol, ki so k njim prihajale na končne izlete, s svojimi konji so nastopali na novoletnih predstavah, obiskovali pravljično deželo v Celju, Pikin festival v Velenju … Orali so ledino na tem področju, saj so se ljudje večinoma bali konj, potrebovali so številna dovoljenja, a z voljo in vztrajnostjo so počasi postali prepoznavni predvsem na Štajerskem. Želeli so še več konj, da ne bi ti trije postali preobremenjeni, zato so dokupili še nekaj ponijev, med njimi žrebca Liska, ki se ga je dotedanji lastnik bal, pri njih pa se je čisto umiril. Vmes sta Gregor in Slavica dobila štiri otroke, ki vsi pridno pomagajo na kmetiji, pa tudi jahajo z veseljem: 16-letni David obiskuje gimnazijo v Rogaški Slatini, 12-letni Filip hodi v osnovno šolo Šmarje pri Jelšah, 7-letni Pavel in 6-letna Ivana pa obiskujeta podružnično šolo Sveti Štefan. Vsi člani družine jahajo, razen mame Slavice, ki se po operaciji hrbtenice še ni vrnila v sedlo.   Konji, lame in psi Gregor pravi, da so bili poniji, ki so bili takrat na voljo v Sloveniji, večinoma slabega zdravja, imeli so kilo, predugriz, deformirana kopita, zato so začeli kupovati konje tudi v tujini. Prva njihova lokacija je bila v Olimju, kjer jim je Tone Mraz, ki je imel tam farmo nojev, brezplačno odstopil zemljišče. Zdaj so že nekaj let na svojem. Imajo 16 hektarjev strnjenih pašnikov, vse v enem kosu, tako da je okoli njihovega posestva na Mali Rudnici okrog 3,5 kilometra zunanje ograje. Eno leto osvežujejo čredo konj, naslednje leto se bolj posvečajo psom, spet tretje obdobje pa namenijo lamam. Ko so na vrsti konji, tako Gregor in Slavica pregledata rodovnike konj, ki so na voljo, nato pa se odpravita na Nizozemsko, kjer si izbereta okrog 35 ponijev, ki so jima všeč. Ko jih vidita v živo, jih pol odpade, bodisi zaradi cene bodisi ker jima v živo niso všeč, preostale, ki pridejo v ožji izbor, pa opazujeta tri dni, in sicer v čredi ter na lonži v maneži. Tako spoznata njihov značaj, vedenje, posebnosti, gibanje in temperament in ocenita, ali se bo dalo z njimi dobro delati. Nato izbereta najboljše tri ali štiri kobile in jih pripeljeta v Slovenijo. Gregor sam ujaha vse konje in se trudi stalno izpopolnjevati svoje znanje. Ker skrbita za dobre rodovnike in kakovostno rejo, sta bila Slavica in Gregor leta 2017 izbrana za rejca leta ponijev v Sloveniji. Gregor je sodeloval tudi s Karolino Jamnik Cerk pri pripravi rejskega programa za ponije in je predsednik Združenja rejcev ponijev. Redno hodijo tudi na rejske razstave, v Avstriji pobirajo prva mesta, prav tako v Sloveniji, saj rejo ves čas osvežujejo z nizozemskim genskim materialom in z lastno selekcijo dosegajo odlične rejske cilje. Konji si pašnik delijo z lamami, kozami in ovco.   43 ponijev Krmo pridelajo sami, a jo potrebujejo le pozimi, v toplejšem delu leta so živali ves čas zunaj. Ne krmijo jim močnih krmil, razen kobilam po žrebitvi, če delajo tudi pod sedlom. Na voljo imajo tudi solni kamen. Gregor konjem sam obrezuje kopita in so večinoma bosi, kadar pa načrtuje daljše ježe, kot je bila tista petdnevna v Bohinj ali na Veliko planino, jih podkuje. Trenutno je pri njih kar 43 ponijev, ki jih imajo na dveh različnih lokacijah, v Mali Rudnici in v Svetem Štefanu na domačiji Slavičine družine. Med njimi so štirje licencirani plemenski žrebci pasme mini šetlandski poni in 15 plemenskih kobil, nekaj je šetlandskih ponijev in dva križanca ter en nemški jahalni poni. Zanimivo je, da imajo poniji daljšo življenjsko dobo, okrog 35 let. Ogrizkovi načrtujejo zmanjšanje črede na okoli 20 živali, kupili pa bodo tudi dva večja konja in še dva srednje rasti, da bo pri njih res lahko jahala vsa družina. Družina Ogrizek s samcem lame   Delo z družinami Že od začetka pred dvajsetimi leti so se osredotočili na družine, ki lahko pri njih preživijo prijetno popoldne, nudijo pa tudi apartmaje, da lahko doživetje traja več dni. Prenovili bodo tudi staro kozjansko kmetijo in skušali ponuditi čim več tradicionalnih izdelkov in pridelkov, od domačih mesnin in sirov, doma izdelanih mil, do nogavic, spletenih iz volne njihovih lam. »Družina mora biti čim več skupaj, zato jim želimo ponuditi celostno doživetje – božanje in molžo ovc in koz, treking z lamami, sprehod s psi in jahanje konj, izdelovanje krem iz kozjega mleka, obisk čebelnjaka,« pravi Gregor Ogrizek, ki je tudi čebelar. Tudi oni se trudijo, da je družina čim več skupaj, zato vedno skupaj jedo kosilo in večerjo ter načrtujejo ves teden vnaprej. Večino obiskovalcev sprejmejo ob vikendih, pa tudi med tednom, odvisno od časa. Zadovoljni gostje s k njim vračajo, zanje pa izvejo predvsem na medmrežju in v turističnem centru v Podčetrtku. Povpraševanje je veliko, tako da običajno zjutraj izvajajo oglede kmetije, popoldne pa trekinge z lamami. Sprejmejo eno družino naenkrat, da se ji lahko popolnoma posvetijo. Tudi sami pa si dvakrat ali trikrat letno privoščijo nekaj dni dopusta. Na poni ranču Ogrizek izvajajo tudi trekinge z lamami, ki so za udeležence pravo doživetje.   Prijazne lame Pred leti so imeli na kmetiji tudi škotsko govedo, ki ga želi Gregor ponovno pripeljati na kmetijo. Vmes so rejo goveda opustili, saj sta imela ob z ženo operacijo na hrbtenici in je bila oskrba zanju preveč naporna. Prave maskote ranča pa so tudi lame, ki jih je kar 16. Med njimi kraljuje samec Jaki, ki je sodeloval pri snemanju serije Tribes of Europe na Hrvaškem in v raznih reklamah. Druge so samice, vsi pa sodijo v skupino klasičnih lam. Volno jim vsako leto postrižejo, volno pa dajo spresti in spletejo volnene nogavice: »Lame imajo drugo najbolj kakovostno volno, takoj za alpakami, sicer pa se ukvarjamo tudi s prevzgojo lam, kadar imajo kakšne slabe navade ali postanejo agresivne. Marsikdo pa ne ve, da so lame zelo primerne tudi za terapije,« je povedal Gregor Ogrizek. Ko se odpravijo na treking, običajno s seboj vzamejo štiri lame, da lahko vsak član družine na obisku na povodcu vodi svojo. Samec Jaki na posebej prirejenem sedlu nosi živež in rezervna oblačila. Na trekingu lame določajo tempo, zato se nikomur ne sme muditi. Na ranču so eni redkih v Evropi, ki uporabljajo lame za delo in pridobivanje volne. Gregor jih že od malega uči sobivanja z ljudmi, da se jim približajo in da se pustijo pobožati. Večkrat jim nadene jim oglavnik, jih vodi na sprehode, jih navaja na nošenje sedla, tovora in jih tako socializira. Večkrat mu drugi lastniki pripeljejo kakšno lamo na prevzgojo, ker postane agresivna ali pa preveč plašljiva. Pravi, da jim da čas, da se navadijo, nato pa počasi ponovno pridobijo zaupanje do ljudi. Ivana in Pavel ob lamah, ki so pri njih nadvse prijazne in vajene božanja.   Koze in ovca Tudi deset koz je prijaznih in ves čas prosijo za kašen priboljšek. So srnaste pasme, sanske pasme in mini pasme, trenutno pa je na ranču samo ena ovčka, ki ni videti prav nič osamljena. Gregor je povedal, da so jih imeli že tudi več kot 30, pa še 20 glav škotskega goveda, zdaj pa načrtujejo na ranč pripeljati cikasto govedo.   Vse proste ure namenjene izobraževanju Gregor in Slavica menita, da znanja ni nikoli dovolj, zato proste ure in dneve namenjata izobraževanju doma in v tujini na področju reje konj, drobnice in lam, pa tudi drugih produktov, ki zanimajo turiste: na primer izdelava mil, učenje molže, prijazno delo s konji. »Konji so najpomembnejši,« pravi Gregor, »zelo so nežni in pozorni, uporabljamo pa jih za ježo in za vprego. Zelo so primerni za tiste ljudi, ki se večjih konj bojijo, pa tudi za terapije pri različnih težavah.« Brez konj si ne predstavlja ranča, prav tako pa ne tudi brez drugih živali. »Vse skupaj deluje kot celota, zato živali ne kupujemo brezglavo, ampak z jasnim ciljem in namenom,« pravi Gregor. Konji ga učijo potrpežljivosti, tega, kako se hitro umiriti in da se ne smeš pustiti vreči s tira: »Ko gre vse narobe, ti lahko ravno konj pomaga ponovno priti do miru in ti napolni baterije. Ko jim požvižgam in vsi pritečejo, je to zelo lep občutek.« Ogrizkovi imajo okrog 16 hektarjev strnjene zemlje.   Vzreditelji štirih pasem psov Ogrizkovi pa se ne ukvarjajo samo s konji, lamami in drobnico, ampak so tudi vzreditelji štirih pasem psov. Tako vzrejajo kavkaškega ovčarja, ki je znan po tem, da je edini, ki se upa spustiti v boj z medvedom, zato je odličen pastirski pes. Gregor sodeluje tudi z Zavodom za gozdove in šola pastirske pse za delo na kmetijah ali čuvanje objektov. Druga pasma je mejni škotski ovčar ali border collie, ki so namenjeni zganjanju črede, ne pa čuvanju živine. Gregor pravi, da potrebujejo doslednega gospodarja in da jih veliko uporabljajo tovornjakarji v ZDA, da jim varujejo tovornjake. Sam jih šola tako, da znajo sami pripeljati čredo domov – za to se izobražuje v Avstriji in Italiji, saj pri nas izvajajo večinoma športno zganjanje in ne delovno. Tretja pasma je valižanski terier. Prvega so pripeljali domov zaradi težav s podganami v hlevu. Ti terierji so bili specializirani za lov na podgane in tako jih uspešno izženejo iz hleva. Četrta pasma, katere vzreditelji so, pa je kavalirski španjel kralja Charlesa ali Cavalier King Charles španjel. Te pse so začeli vzrejati kot družabnike in da jih lahko turisti, ki jih obiščejo, tudi pobožajo, saj so kavkaški ovčarji za kaj takega manj primerni. Parijo jih naravno, večinoma v tujini. Gregor pa se ukvarja tudi s prevzgojo problematičnih psov.   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Fri, 31. Jul 2020 at 12:59

198 ogledov

Na Menini planini smo našli konje!
Mi smo se jih odpravili iskat v družbi Betke in Marka Ročnika, lastnikov šestih konj slovenske hladnokrvne pasme, in Maksa Slatinška, prav tako ljubitelja konj in skupaj z ženo Martino lastnika kobile Nočke, ki pa je na paši v Solčavi.   Preiskati pašnike, ki merijo okrog 300 hektarjev, ni mačji kašelj, zato smo imeli tudi malo sreče, ko smo po dobre pol ure iskanja in Markovega klicanja kobil naleteli na planoto, kjer so konji počivali skupaj s kravami, med njimi pa je stal pastir Jaka Poljanšek. Konji na planini živijo svoje naravno življenje, pa še muh je manj kot v dolini. Z Menine se odpirajo veličastni razgledi na Zadrečko in Savinjsko dolino ter okoliške kraje, krave in konji pa pridejo vsako leto na planino okoli junija in ostanejo do oktobra. Na čredinki pastirja Jake Poljanška se pase več kot dvesto krav in 12 konj.   12 konj med množico govedi Pastir Jaka Poljanšek ima v svoji čredinki 227 glav govedi, večinoma krave dojilje s telički, poleg njih pa se pase še 12 konj. Na drugih pašnikih pa je še 115 krav in 7 konj, skupaj torej 242 glav govedi in konj. »Seveda imam vse preštete in jih grem tudi vsak dan pogledat, da vidim, ali je katera od živali poškodovana, se je kam zapletla ali kaj podobnega,« je povedal Jaka Poljanšek. Med 12 konji jih je pet last Marka in Betke Ročnik: »Imamo tri kobile slovenske hladnokrvne pasme, eno žrebico, staro leto in pol, in dva letošnja žrebička,« je povedal Marko Ročnik. Skupaj z ženo Betko sta jih letos kar peš prignala z njihovega doma v Podhomu pri Gornjem Gradu na Menino planino: »Pot od našega doma na planino je bila kar dolga in naporna. Po ravnem smo šli pol ure, nato pa navkreber še tri ure in pol. Večino poti smo hodili po gozdu, kar pomeni tudi po senci, ko pa smo prišli na pašnike, pa je že kar močno pripekalo. Pot je bila najbolj naporna za žrebičke, zato smo vmes večkrat počivali, da so žrebički malo posesali pri materah, kobile pa so se napasle. Približno na pol poti je tudi studenec in korito, kjer smo se vsi odžejali s hladno studenčnico. Druga polovica poti je tudi kar precej strma,tako da smo prišli na vrh malo utrujeni, a vsi srečni in zadovoljni,« je povedal Marko Ročnik. Ročnikova s svojimi konji in vnukinjo Žano.   Konji pri Ročnikovih že od nekdaj »Konji so pri naši hiši, že odkar pomnim. Ker je naša kmetija bolj majhna, je oče vedno imel samo po enega konja, ki je moral opravljati vsa dela,samo za oranje njiv smo delali skupaj s sosedovim konjem. Ko je prišel k hiši traktor, smo bili kakih pet let brez konja in takrat sem jih zelo pogrešal. Mislim, da sem svojo prvo kobilo Miško kupil leta 1990 in od takrat naprej se pri naši hiši vedno sliši rezgetanje konj. Že takrat sem začel svojo Miško pripuščati pod licencirane žrebce SHL-pasme in tako se je število konj kar vsako leto večalo. Pred leti smo prišli že do števila 10, vendar je bilo to za našo kmetijo kar preveč, čeprav smo jih vsako leto vsaj tri mesece tudi pasli na pašnikih Menine planine,« pravi Marko Ročnik, ki je prepričan, da planinska paša živini zelo dobro dene: »Posebno žrebičke gorski zrak in planinska klima zelo utrdita že v mladosti, tako da so potem zelo odporni in zdravi. Navadijo pa se tudi življenja v večji čredi, kjer so tudi konji drugih rejcev, kar je za poznejše življenje tudi pomembno,« pravi Marko. Dva pastirja skrbita za vse krave in konje na planini. Vsak dan jih pregledata in preverita njihovo zdravstveno stanje. Na levi lastnik konj Marko Ročnik, na desni pastir Jaka Poljanšek.   Konji še vedno za delo Pred leti je Marko več žrebičk obdržal doma ter jih naučil osnovnega dela – vleke pluga, brane, hloda ter vožnje voza, nato pa jih je breje prodal kot plemenske kobile. Zadnja leta pa raje proda kar žrebičke v prvem letu starosti. Večina gredo za pleme, včasih pa tudi kaj za meso. Tudi v žrebetišče sta šla že dva njegova žrebčka. »Ker so konji čez leto v planini, jih takrat ne morem vpreči in se peljati z zapravljivčkom malo okoli, zato pa jih pogosto obiščemo na planini, včasih kar vsak teden, odvisno od tega, koliko dela je doma,« je povedal Marko Ročnik. S konji pa opravljajo tudi druga dela – sadijo, okopavajo in obsipajo krompir, vlačijo drva iz gozda, največkrat pa jih zaprežejo v voz. Tudi na razstavi je s svojimi kobilami že bil, in sicer leta 2011 v Gornji Radgoni, leta 2015 v Šentjerneju ter leta 2017 v Šentjurju. Konji so bili veseli jabolk. Pravi, da je najlepše, ko zaprežejo konje v voz in se odpeljejo na razne pohode: »Naši konji so prevozili že kar nekaj različnih ljudi, razne obletnice, tudi poroke, novomašnike, tudi škofa smo že vozili. Najrajši pa se spominjamo vožnje novih zvonov v katedralo v Gornjem Gradu,« se spominja Marko Ročnik.   Še vedno aktivna pašna skupnost  Konji gredo na Menino planino po dogovoru s pašno skupnostjo, katere član je tudi Marko Ročnik. S pašniki na Menini planini upravlja pašna skupnost Gospodna – Globače Gornji Grad. Živino oddajo na pašo člani te pašne skupnosti, ki pa so večina kmetje iz občine Gornji Grad in bližnje okolice. »Na planini sta stalno prisotna dva pastirja, ki lepo skrbita za živino. Vsak dan pregledujeta, ali je živina zdrava in ali ima dovolj vode. Občasno živali prestavljata iz ene čredinke v drugo. Skrbita tudi za ograjo, drugi člani pašne skupnosti pa moramo opravljati obvezne "šihte", to je postavitev ograje, košnja plevelov in druga redna dela na pašnikih. Vsako leto je tudi občni zbor, na katerem potrdimo pašni red, ki velja za vse člane,« je pašni sistem predstavil Marko Ročnik.  8-letna Žana je pod budnim očesom dedka Marka za kratek čas zajahala izkušeno kobilo Kalo.   Maks Slatinšek je bil s konji že v JLA Maks se je z Ženo Martino pred nekaj leti preselil v ljubko hiško v Radmirju Pri Ljubnem ob Savinji, bližnjo kmetijo pa je prepustil sinu Mihu, ki nadaljuje družinsko tradicijo. Hči Barbara se je odselila nedaleč stran in ima štiri otroke, tako da imata Maks in Martina skupaj že 5 vnukov. Vsi imajo radi živali in njihovo kobilo Nočko, ki je hči prejšnje kobile Lune, ki je zdaj pri novem lastniku. Imajo tudi 10 ovc, dve kozi, zajce in kokoši. Martini in Maksu pa dela družbo tudi 2-letni entleburški planšarski pes Flis. Delovnega konja je imel že Maksov oče in je Maksa skupaj s sestro in bratom večkrat posadil na konja, ko so odhajali na polje ali z njega domov. Maks se je vpisal v kmetijsko šolo in v začetku služboval v kmetijski zadrugi Mozirje, ki je imela dva delovna konja. Maks je skrbel zanju, z njima vozil gnoj, seno, pesek ter tudi oral. Kmalu je odšel k vojakom, kjer je služboval v planinski pehoti v Škofji Loki, kjer so imeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 60 delovnih konj za prenašanje hrane in orožja. Vojaki so skrbeli za konje, Maks pa je dobil nalogo skrbeti za komandantovega konja lipicanca. Komandant je bil strog, a pravičen. Ko je po petih mesecih službovanja prišel prvi avto Fiat kampanjola, je Maks dobil zadolžitev voziti komandanta in je tako v svojih 15 mesecih in 457 dneh služenja vojaškega roka doživel marsikaj, a pravi, da ima na jugoslovansko armado lepe spomine. Ko je prišel iz vojske, so doma konja prodali in kupili prvi traktor. Konj tako na kmetiji ni bilo do časa pred petimi leti, ko je Maks po spletu okoliščin domov pripeljal Luno. Stara je bila 12 let in jo je rešil pred klavnico. Pred tem sta si z Martino (poročena sta že 42 let) želela imeti konja, a sta ugotovila, da so konji preveč plemenite živali, da bi bile vse dni priklenjene v hlevu. Ko sta šla v pokoj, pa sta imela več časa in sta se odločila, da je čas tudi za konja. Luna je bila pridna in mirna kobila, otroci so jo lahko jahali kar brez sedla in brez uzde. Ko je Martina čistila hlev, je 3-letni vnuk Maks lahko sedel eno uro na konju in mu ni bilo prav nič dolgčas. Maks Slatinšek s svojo Luno, njeno hčerjo Nočko in vnukoma (Foto: arhiv Maksa Slatinška) Luna jim je dala nekaj žrebet, vedno žrebčke, lani pa so končno dočakali kobilico in ker se je povrgla ponoči, so ji dali ime Nočka. Odločili so se, da ostane pri hiši, Luno pa so prodali 12-letni deklici za jahanje in crkljanje. Nočka je bila v času našega obiska na paši v Solčavi, ko bo dovolj stara, pa jo bo Maks ujahal  in jo naučil vožnje v vpregi, da bo lahko še naprej razveseljevala njega, Martino in vnuke. Oba z ženo tako ostajata aktivna upokojenca, Maks je tudi lokalni turistični vodnik po lepotah Zgornje Savinjske in Zadrečke doline, Martina pa pomaga pri kuhi na kmetiji Matk na poti na Pavličevo sedlo v Logarski dolini. Skupaj z Ročnikovimi so prava druščina ljubiteljev konj, hkrati pa odlični gostitelji in polni znanja o zgodovini in lepoti njihovih domačih krajev. Obiščite jih kdaj, mi jih zagotovo še bomo!   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Fri, 26. Jun 2020 at 09:22

738 ogledov

Janez Robnik, rejec islandskih konj: »Najlepše je, ko konj sledi tvojim mislim«
Janez je kot otrok jahal sosedovega delovnega konja  medtem, ko so ga peljali delat na njivo. Ti spomini so ostali globoko v njem, a se s konji nato kakšnih štirideset let ni ukvarjal. Poleg mizarstva, kjer so se specializirali za izdelavo vrat, je imel tudi čredo jelenov, ki so popasli hribovite terene okoli kmetije. A ko so večkrat ušli iz ograde, je začel iskati drugo vrsto živali, ki bi bila primerna za njihovo kmetijo. Od prijateljev je slišal, da so islandski konji nezahtevni, da so lahko ves čas zunaj, da ne potrebujejo veliko nege. In ko so jeleni naslednjič ušli, se je odločil in prodal čredo ter v Salomonovem oglasniku našel omenjene konje.   Začetek reje Čez tri mesece je pripeljal tri breje kobile, ki jih je kupil po priporočilu prijatelja, ki je preskakoval ovire s konji in je o njih že nekaj vedel. »A pravega strokovnega znanja takrat še nismo imeli,« pravi Janez Robnik. Od prvih treh kobil je ena še vedno v njegovi lasti, Aldis fra Plana, in je danes stara 25 let. Dala mu je pet žrebet, eno tudi letos. Kmalu za kobilami je kupil plemenskega žrebca Gillirja ffra Saudarkrokurja, ki je nekaj let plemenil, potem pa so ga zaradi zdravstvenih težav kastrirali in je danes, pri 26 letih, odličen jahalni konj, primeren tudi za otroke, hkrati pa ima nekaj dobrih potomcev, ki so zelo nadarjeni za tölt, posebno gibanje konj islandske pasme. Poleg njiju na kmetiji prebivajo tri dveletne kobile, od katerih sta dve prišli iz Danske in imata zelo kakovostna rodovnika, zato Janez računa na dobre potomce in ima jasno zastavljen rejski cilj; pa še ena triletnica in ena štiriletnica – Aria Savinjska, s katero dela na tleh in jo počasi pripravlja na ujahovanje. Triletnica pa ima prav tako dober značaj, je mirna, preprosta za delo in je tudi namenjena za rejo. Konji prebivajo zunaj, na domačem pašniku, pod nadstreškom pa imajo krmišče in svežo vodo. Krmišče je avtomatsko, odpre se šestkrat na dan po eno uro, Janez jim največkrat polaga senažo, močna krmila pa dodaja samo brejim kobilam in žrebcu, kadar je v intenzivnem treningu. Jari Savinjski in Janez Robnik v akciji   Pridobivanje znanja Janez je svoje jahalno znanje pridobival na različnih koncih. Povezal se je z Zvonetom in Lise Pavšič in je pri njiju obiskoval tridnevne tečaje jahanja, na njun ranč so prišli tudi strokovnjaki iz tujine, na primer iz Avstrije, ki so imeli tridnevne delavnice, ki se jih je udeleževal, s prijatelji so se dvakrat odpravili na Dansko, na otok Leso, kjer so imeli aktivni dopust, ki je vključeval jahanje pri priznanem rejcu islandskih konj in tekmovalcu Rasmusu Mülerju Jensnu. »Dopoldne smo jahali v maneži, popoldne na terenu, zvečer pa so sledile videoanalize. Takrat sem se res ogromno naučil,« pravi Janez Robnik. Pred desetimi leti so šli s partnericami in prijatelji tudi na 10-dnevni dopust na Islandijo, ravno po izbruhu vulkana. Ta otok opiše kot lep, z zelo posebno pokrajino, kot bi se znašel sredi filmske scene: » V bližini vulkana je bil povsod pepel in prah, sivina in megla. A bilo je lepo in skrivnostno.« Seveda so obiskali tudi nekaj posestev s konji, šli jahat po tej čudoviti pokrajini ter si dodobra ogledali cel otok: »Konji so povsod, tam so res del tradicije in jih je ogromno,« pravi Janez. Čreda islandskih konj na pašnikih v Krnici   Med konji in smučinami Janez ima 31-letnega sina Primoža, 33-letno hči Matejo in 29-letno hči Tino. Vsi trije znajo jahati, a se nikoli niso temu posvečali s tako vnemo kot oče. Mateja se je posvetila smučanju in je nastopila tudi v svetovnem pokalu, Tina Robnik pa je še zdaj reprezentantka Slovenije v alpskem smučanju. Janez vodi mizarsko delavnico z desetimi zaposlenimi, v kateri izdelujejo predvsem masivna vrata, svoj prosti čas pa namenja konjem.   Jari Savinjski Janez je iskal dobro kobilo za razširitev svoje črede. Pri Vereni Hugenek, Avstrijki, ki živi na Madžarskem in ima velik hlev z več kot stotimi islandskimi konji, ki imajo dobre pedigreje, je kupil mlado, perspektivno 2-letno kobilo. Pri treh letih jo je pripustil pod vrhunskega žrebca Jarla fra Mitcricka, ki je bil dvakratni svetovni prvak v štirihodu. Rezultat pa je bil Jari Savinjski, ki je na svet prišel leta 2010. Že od začetka je kazal, da bo dober, imel je lepo telesno zgradbo in dobre hode. Pri treh letih ga je Janez peljal v Avstrijo na rejsko ocenjevanje mladih žrebcev. Tam je bilo 12 triletnikov in Jari je dobil drugo najboljšo oceno. To je Janezu dalo zagon, da se je začel dogovarjati z Italijanom Evaldom Šmidom, rejcem in tekmovalcem v jahanju islandskih konj. Dogovorila sta se, da bosta imela Jarija v solastništvu, saj je bilo treba vanj precej vložiti, da bi ga pripeljala do dobre rejske ocene. Jari je šel pri štirih letih k njemu v trening, kjer ga je osnovno ujahal. Po šestih mesecih je ocenil, da ne bo dovolj dober, da bi dosegla zastavljeni cilj, zato ga je Janez vzel nazaj v Slovenijo in z njim delal sam. Ko je dosegel starost šest let, ga je peljal do Gunarja Hoyosa, profesionalnega jahača za rejska ocenjevanja, ki je skupaj z očetom eden najbolj znanih rejcev islandskih konj v Avstriji. »Hotel sem vedeti, ali ima smisel truditi se še naprej, zato sem ga peljal k njemu za en mesec. Ta se je podaljšal v dva, potem pa smo Jarija peljali na rejsko ocenjevanje, na katerem je dobil 7,81 točke. V Avstriji bi bilo to dovolj za licenco za pripustnega žrebca, v Sloveniji pa je minimalna ocena 8.« Ugotovila sta, da bi Jari lahko oceno še izboljšal in zato je šel k njemu na trening še za dvakrat po tri mesece. Naslednje leto je dobil oceno 8,09, na naslednjem ocenjevanju pa 8,19. Tako je dobil pripustno licenco in postal doslej prvi žrebec, vzrejen v Sloveniji, s tako visoko oceno, ki sodi že med elitne ocene. Jari je imel pri treh letih dva potomca, za kar je dobil licenco glede na blup – rejsko oceno glede na prednike. Po dobri rejski oceni je imel še dve žrebeti pred dvema letoma in letos še tri žrebeta. V Janezovi reji so trenutno štirje njegovi potomci. Prva dva sta bila prodana v Avstrijo kot konja za prosti čas, preostalih pet pa je še mladih. »Eden od dvoletnikov dobro kaže, zato ga želim peljati v Avstrijo na ocenjevanje mladih žrebcev,« pravi Janez Robnik. Jari je zdaj na vrhuncu moči, čeprav Janez z njim nima tekmovalnih ambicij, rejske pa, predvsem preko njegovih potomcev. Letošnji žrebiček Amor, star dober mesec, kaže, da bo vrhunski, saj je že v prvih dneh življenja prikazal tölt, zato se Janez veseli, kaj bo prikazal v prihodnje. Na poti pa je še en Jarijev žrebiček.   Jari pod profesionalnim jahačem prikaže svoje kvalitete. Kako poteka rejsko ocenjevanje za islandske konje Sodniki ocenjujejo skladnost posameznih delov konjevega telesa in proporce, potem pa še hode: takt, zamah, intenzivnost in akcijo ter temperament in voljnost ter energijo konja. Jahači jahajo na 400-metrski stezi 10 dolžin, med katerimi morajo pokazati korak, kas, hiter tölt, počasen tölt, pas, kenter, galop, nato pa imajo še tri ponovitve, kjer izberejo hode, ki jih želijo popraviti. Ocena je seštevek vseh ocen. Naslednji dan imajo možnost popravka ocene  – prikažejo lahko poljubne hode, za katere menijo, da jih prejšnji dan niso pokazali v najboljši luči.   Islandski konji so pri Robnikovih že 18 let. S konji moraš uživati »Ko začneš delati s konjem, moraš z njim uživati. Tudi če delo prinaša izzive, je lepo, če se zavedaš, da gre enkrat navzgor, drugič pa spet malo navzdol. Konji mi pomenijo ogromno in rad sem z njimi, čeprav sem se odločil, da moja čreda ne bo večja od 15 konj. Tako bom imel dve žrebeti na leto, saj preden dozorijo, mine kar nekaj let,« pravi Janez Robnik. Ni eden tistih, ki si za konje ne vzamejo časa, zato jaha skoraj vsak dan, največkrat sam. Rad dela tako v maneži kot na terenu in pri tem uživa. »To je moj čas,« pravi, in včasih med vikendom jaha tudi po dvakrat na dan različne konje. Ujahuje mlade, popravlja starejše, uči jih kaj novega. »Prevečkrat sem sam, potreboval bi nekoga, da bi mi pomagal pri mladih konjih, jahal starejše …« pravi Janez, h kateremu poleti prihajajo tudi turisti, ki si želijo raziskovati naravo na konjskem hrbtu. Njegov naslednji rejski cilj je  nekoč vzrediti kobilo, ki bo na rejskem ocenjevanju dobila oceno nad 8, hkrati pa si želi imeti konje, ki »sledijo tvojim mislim. To je tista prava povezanost, ki jo lahko doživiš le med konji,« je prepričan.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv Janeza Robnika

Tue, 23. Jun 2020 at 11:40

390 ogledov

Daniel Zhok: Za dobro fotografijo tudi v reko
Rad potuje in spoznava nove ljudi, zase pravi, da je zelo odprt človek, ki se trudi vse kritike sprejeti pozitivno in jih spremeniti v nekaj koristnega. V zadnjem letu so njegove čudovite fotografije konj mnokokrat krasile tudi naslovnico naše revije.   Ste rojeni Tržačan? »Sem rojeni Tržačan in sem del slovenske manjšine, ki od nekdaj živi na Krasu.«   Kaj delate v službi? »Zaposlen sem kot tehnik v  elektronski industriji, ukvarjam se z ustvarjanjem,  popravljanjem in instalacijo elektronskih izdelkov.«   Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo? »Amatersko sem začel že, ko sem bil zelo mlad. Že pri petih letih sem spomnim, da sem naredil ogromno fotografij z zrcalnim fotoaparatom, ki takrat je imel še film in si imel omejeno število fotografij, tako da sem se že takrat trudil, da bi ustvaril najboljše fotografije, saj je bilo zelo drago razvijati fotografije in kupovati filme. Leta 2012 pa sem se začel bolj na profesionalni način ukvarjati s fotografijo. Največjipreskok sem naredil pred dvema letoma, ko sem spraznil račun v banki in kupil najboljšo opremo, ki jo je bilo mogoče kupiti.«   Za dobro fotografijo mu ni žal truda. Ste imeli od takrat že kakšno razstavo? »Žal ne, ker nimam časa ne sredstev, da bi jo lahko imel.«   Bi želeli tudi profesionalno živeti od fotografije? »Seveda, to bi bilo sanjsko, ampak dobro vem, da to ni mogoče,vsaj ne v Sloveniji, morda nekje v Nemčiji ali Anglji, morda se da tam dobro živeti od fotografije, saj imajo ljudje tam višje plače in si lažje privoščijo take zadeve.«   Ste od nekdaj radi fotografirali živali ali ste začeli z drugimi motivi? »Začel sem z vremenskimi pojavi, bolj natančno z bliski in neurji, potem s fotografijami pokrajine, nadaljeval pa sem s konji.« Tudi sam rad sede na konja in pravi, da bi se rad naučil še boljše jahati.   Kakšni so bili ti začetki fotografiranja konj? »Blizu mojega doma je Kobilarna Lipica in večkrat sem šel tja fotografirat konje, ki so se pasli po travnikih. Videl sem, da je konj popolna žival, ki da res smisel fotografiji, ker konj je žival, ki ima po mojem mnenju globoko vez s človekom . Vsekakor sem od takrat naprej začel iskati lastnike, ki bi mi dovolili fotografirati njihove konje in tako sem se vedno bolj navduševal in približeval konjskemu svetu.«   Kaj je pri fotografiranju konj najtežje? »Najtežje je uresničiti idejo, ki jo imam v glavi, saj je ogromno elementov, ki se morajo ujemati, da nastane vrhunska fotografija. Pri konjih je treba samo imeti potrpljenje in dobro voljo in počakati da se konj umiri in postavi v tak položaj, da je fotografija videti čim bolj naravna. Jaz dam vedno prednost konju pred fotografijo, če je konj nemiren, počakam, da se umiri. Tudi svetloba je zelo pomembna, čeprav je danes mogoče fotografirati ob katerikoli uri, dober fotoaparat z dobro lečo lahko ujame čudovite trenutke tudi v težkih svetlobnih pogojih.« Izpod njegovih rok prihajajo čudovite fotografije.   Kako na  primer fotografirate konja v vodi? »Najprej poiščem del reke, kjer je svetloba najboljša in kjer voda ni preveč globoka, potem se slečem in kar skočim v reko ali morje s fotoaparatom na ramenih in z veliko skrbjo, da se lahko kaj pokvari, ampak to je tista »skrivnost«, ki omogoča, da nastane vrhunska fotografija.«   Kako naredite, da konj pri fotografiranju stoji pri miru? »Imeti moram potrpljenje. Počakam, da spozna okolico in se umiri. Če se ne, prosim lastnika, naj mu da kakšen priboljšek in ga morda tako prepriča v sodelovanje.«  Mistika noči   Kje najdete modele in kako pomembno je, da pri fotografiranju sodelujejo tudi lastniki? »Modele najdem preko socialnih omrežij, kot sta Facebook in Instagram. Pri fotografiranju so lastniki ključni, ker jim konj zaupa in jih spoštuje, istočasno pa jaz spoštujem lastnika in se z njim dogovorim, kako je najboljše, da poteka fotografiranje.«   Katera je vaša najljubša fotografija? »Iskreno, ne morem se odločiti za eno samo fotografijo, več jih je, ki jih imam v srcu, meni vsako fotografiranje nekaj pusti, tako da je težko izbrati eno samo fotografijo kot najljubšo. Vsekakor mi je med najljubšimi fotografija konja, ki sem ga fotografiral na polju sivke.   Bili smo na taki malo mistični lokaciji, pa še konj je zelo lep in to skupaj je dalo fotografijo, ki je nekaj posebnega.«   Kje dobite ideje za mesto fotografiranja? »Ideje dobim med mojimi mnogimi potovanji po Sloveniji. Če vidim kako posebno lokacijo, ustavim avto in naredim kakšno fotografijo, nato poiščem, če ima kdo v okolici konje ali pa se pozanimam, ali bi bil nekdo, ki ga poznam, pripravljen pripeljati konja na mesto, ki sem ga izbral. Nekatere ideje črpam tudi s spleta, vpisan sem v nekaj skupin, kjer so sami strokovnjaki za konjsko fotografijo. Te skupine so načeloma nemške ali angleške, saj je v teh državah po mojem mnenju najbolj razširjena živalska fotografija. Občudujem te njihove krasne lokacije, iz katerih potem črpam kakšno idejo.« Najti dobro svetlobo je prava umetnost.   Prispevali ste veliko čudovitih naslovnic za našo revijo. Ste jih objavili še kje drugje? »Moje fotografije so poleg Revije o konjih objavljene samo na socialnih omrežjih. Sem pa ponosen na objave v vaši reviji.«   Ste tudi sami kdaj sedeli na konju? »Ja, najlepše je, ko se usedeš v sedlo in greš na terenček na Krasu ali pod čudovitimi gorenjskimi gorami, to je najboljša terapija za izklopiti možgane od vsakdanjega stresa in se odpočiti od socialnih medijev. Žal zadnje čase nisem dosti jahal in to res pogrešam, upam, da bom v kratkem spet kaj na konju. Želim se dobro naučiti jahati in razumeti konja.«   Kakšno fotografijo s konji in kje bi posneli, če ne bi imeli nobenih omejitev? »Težko odgovorim na to vprašanje, ker si že zdaj postavljam čim manj omejitev. Če dobim dobro lokacijo za fotografiranje, ga bom tudi izpeljal. Zelo sem trmast, pa tudi naiven, ampak bolj tvegano je fotografiranje, bolj se veselim končnega rezultata.  Tako kot pri ekstremnih športih tudi pri »prepovedanih« fotografiranjih čutiš ogromen adrenalin in to te sčasoma zasvoji.«   Kaj vam pomenijo konji kot bitja? »Konji so čudovita bitja, z njimi lahko ustvarimo zelo globoko vez. Zelo so dovzetni za človeška čustva in to je razlog več za to, da moramo imeti do njih ogromno spoštovanja in ljubezni, saj so čudovite živali. Trenutno še nimam svojega konja, a jih nadvse rad fotografiram tudi zaradi tega, ker sem hotel spoznati čim več konj vseh vrst in starosti.«   Katere druge živali imate še radi? »Vse živali, ki živijo na kopnem, so mi bolj ali manj všeč, iz morskega sveta pa so mi najljubši delfini, ker so tudi oni, podobno kot konji, zelo inteligentni in ni lepšega trenutka, kot je ta, da na dopustu pluješ v družbi delfinov.«   Kje se vidite čez deset let? »Čez 10 let se vidim v stalni službi, pa poročen in v kakšni lepi hiši s konjem, ki se pase na travniku pred jedilnico. Kar se tiče fotografije, bi želel videti kakšno mojo fotografijo v kakšni tuji, ne nujno v reviji, ki se ukvarja z živalmi, vedno upam, da mi bo uspelo ujeti kak trenutek z lečo, ki bi mi omogočil skok v svetovno znano revijo.«   Manca Mirnik Foto: Daniel Zhok in osebni arhiv

Fri, 12. Jun 2020 at 09:02

345 ogledov

Drugačna terapija s konjem
Kako poteka energetska terapija s konjem? Potrebuje klient kakšno znanje jahanja? »Najprej se mora posameznik sploh odločiti, ali je pripravljen poskusiti drugačen pristop k svoji rehabilitaciji ali ne. Že terapija je nekaj posebnega,  ker so prisotni tudi posebni občutki . Namen prve terapije pa je, da s kobilo Saško stranki pokaževa, kje vse so njene težave, da to začuti v telesu in se seveda v nadaljevanju lahko pogovorimo, kako bi jih sanirali.« Kje izvajate terapije? »Terapija se vselej izvaja izključno zunaj.« Je lahko terapija uspešna, tudi če se stranka boji konj? Kako to rešite? »Moje osebno mnenje je, da če imajo ljudje predsodke o živalih, potem terapija za njih ni primerna. Če pa se jim konj kot žival zdi nekaj posebnega, pa terapija s konjem ni moteča niti za stranko niti za konja.« Če je jahač izkušen, lahko del terapije poteka tudi v kasu, sicer v koraku. Izvajate terapijo samo z enim konjem ali večimi? Kakšen konj je primeren za tovrstno terapijo? »Terapije izvajam samo z enim konjem, to je Saška. Pri njej sem zaznala, da je izredno energijsko prehodna, zaradi njene postave pa s terapijo na njej doseževa veliko drugih terapevtskih učinkov na telesu posameznika.« Koliko časa ste jo pripravljali na izvajanje terapij in kdaj ste vedeli, da je ona tista, ki bo primerna za terapije? S Saško se poznava kar precej časa, na njeno energijsko prehodnost pa me je opozorila kar sama. Zelo se je odzivala tako telesno kot duševno na mojo prisotnost. Ko sva se začeli družiti, je sama Saška ob meni prehajala čez procese v svojem telesu. Najprej je intenzivno začela s čiščenjem, potem je sama pokazala, kje želi, da ji pomagam, dobesedno je svoje telo postavljala ob mene prav na posebnih mestih, kjer je želela, da na njo delujem. Ko sva se očistili, rehabilitirali, pa je sama, seveda v moji bližini, začela s terapijami na ljudeh. Bilo je prav zanimivo, priznati pa moram, da tudi  precej smešno. Njena prva stranka je bil ravno njen kovač. Bilo je v zimskem času, ko je bilo na programu spodrezovanje kopit. Saška se je sama odločila , da bo izvajala terapijo. Ker je Saškina nastanitev takšna, da je lahko ves čas zunaj ali pa v boksu, torej kakor želi, smo kopita spodrezovali zunaj, bilo je precej mrzlo in kovač se je že pri oblikovanju prvega kopita začel rahlo znojiti, Saška je lepo sodelovala, ob tem pa ves čas delovala na kovača, smešno je bilo, da je pri obrezovanju zadnjega kopita kovač postal tako moker, da se je moral preobleči, da je lahko nadaljeval še pri drugih konjičkih. Torej je izvajala program čiščenja, prav tako, kot sva začeli midve.« Potrebuje konj počitek ali kakšno posebno čiščenje po taki terapiji? »Da, preden s terapijami začneva, se morava vselej na to pripraviti, kar pomeni, da vsakokrat  vzpostavljam njeno prehodnost. V nobenem primeru ne bi dovolila , da bi kobila prevzemala nase bremena drugih. Saška samo pomaga pri pretočnosti in seveda s svojimi gibi poglablja učinke terapije.« Kobila Saška in Breda Dobnik sta terapevtski tim. Koliko terapij priporočate in pri katerih stanjih so še posebej uspešne? »Najprej priporočam pregled, to je najboljši način, da lahko sama vodim terapijo točno po programu obremenitev, ki jih predhodno zaznavam. Števila terapij ne morem določiti vnaprej,  kar pomeni, da če je oseba zdrava, jih ne potrebuje veliko, če pa je bolna, pa seveda več. Vselej pa je stranka tista, ki se odloča, kaj je zanjo sprejemljivo in kaj ni. Terapija s Saško pa ni namenjena samo bolnim ljudem. Terapija je namenjena tudi tistim, ki tudi sicer jahajo ali s konjem tekmujejo in ob tem prepoznavajo določene težave na sebi ali na konju, ki ga jahajo. Izkušeni jahači lahko na Saški prepoznajo svojo hibo v drži, ki jo nehote prenašajo na svojega konja. Moje osebno prepričanje je, da ko veš, kaj je narobe, zmoreš to tudi popraviti.« V čem se vaša terapija na konju razlikuje od običajnega terapevtskega jahanja? »Posebej in vsakokrat poudarjam , da to ni terapevtsko jahanje. S svojimi vplivi in močno senzoriko prepoznam težavo, Saška pa je samo kanal, da je posledica bolj čutna in da jo lahko prepozna tudi posameznik, ki je na Saški. Torej pri delovanju sva s Saško eno, zato sva tudi bolj intenzivni.« Kakšna je razlika med vašim energetskim delovanjem na človeka in tem, da delate terapijo skupaj s konjem? Se učinki podvajajo oziroma kdaj priporočate eno in kdaj drugo terapijo? »Terapija na konju seveda ni primerna za vsakogar. Kdo je tisti, komur jo priporočam ali odsvetujem, je odvisno od stanja vsakega posameznika.« Zakaj so konji tako energijsko pretočni? So taki vsi konji ali tudi oni potrebujejo odpiranje kanalov, da so lahko bolj pretočni in posledično delujejo tudi terapevtsko? »Živali so v svoji naravi veliko bolj pretočne kot ljudje, to pa zaradi tega, ker nimajo takšnih mentalnih obremenitev kot ljudje. Ne smemo pa pozabiti , da travme, ki jih imajo živali v stiku z ljudmi, tudi pri njih povzročajo travme. Torej travmatizirana žival ne more biti terapevt. Vsi, ki imajo živali in z njimi želijo doseči večje uspehe, morajo poskrbeti tudi za njihovo rehabilitacijo. Seveda, ni dovolj samo hrana in kakšni vitamini.« Je terapija primerna tudi za otroke? Pri katerih težavah? »Terapijo z otroki delam šele po dopolnjenem 10. letu starosti. Otroci, ki bi jih starši želeli vključiti v program mojih terapij, morajo biti motorično dovolj sposobni, da lahko sami sedijo.«   Saška je med terapijo brez sedla ali pa ima posebno sedlo brez ogrodja. Koliko časa traja terapija in kaj klient ob tem čuti? »Celoten program traja 45 minut. Klient ob prvi terapiji zelo nazorno čuti vse svoje težave in jih lahko bolj natančno tudi sam zazna. Seveda pa z eno terapijo ne moremo doseči učinkov rehabilitacije. Obremenitev, ki jih je oseba pridobivala več mesecev ali let, ni mogoče odpraviti z eno potezo ali eno terapijo.« Je terapija vedno prijetna ali se lahko pojavijo tudi bolečine? »Terapija, ni boleča, stranka pa ob tem čuti, v kakšnem stanju je njeno telo. Bolj je stranka sproščena, več čuti. To pa ne pomeni, da če ne čuti tisti trenutek, da se ni nič spremenilo. Učinki terapije se čutijo tudi po terapiji.« Besedilo in foto: Manca Mirnik  

Wed, 3. Jun 2020 at 15:00

480 ogledov

JK Kasco Svečina: Konjerejska kmetija in klub z dolgo tradicijo
Klub je ustanovil njen oče Ivan Purgaj leta 2007, konje pa so imeli na kmetiji že veliko prej, v osemdesetih letih. Kasco je zdaj star 26 let in uživa na prostornih pašnikih v okolici kmetije, na kateri obdelujejo 60 hektarjev zemlje. Ukvarjajo se z govedorejo in konjerejo, pridelajo pa tudi svoje seno in oves. Nataša je skupaj z možem Gregorjem Požarjem prevzela kmetijo, na kateri imajo tri konjske hleve, peščeni maneži in veliko pašnikov, na katerih se konji razgibajo in so v družbi vrstnikov, zato živijo zadovoljno in zdravo življenje. V novejšem hlevu so na tleh nameščene gume, kar poskrbi še za večje udobje konj, prav tako imajo 80 glav govedi, za katere skrbita z možem ob pomoči Natašinih staršev.   Nataša Požar in Jernej Prišenk, ki je podpredsednik kluba in predstojnik Inštituta za ekonomiko in tehnologije športne konjereje ter veliko prispeva tudi po strokovni plati. Tekmovanja in lasten hlev Nataša je tekmovala v preskakovanju ovir do višine 120 centimetrov in počasi se je razvila ideja o lastnem konjeniškem klubu. Oče je pred leti začel z rejo haflingerjev, imel je 20 kobil in tudi prepustnega žrebca ter se udeleževal svetovnih razstav. Postopoma je rejo opuščal in v hlev so prihajali športni konji. Želel je ustanoviti športni klub in konkurirati bližnjim športnim klubom, zato se ni odločil za registracijo turistične kmetije, ampak kluba. Takoj so začeli z izgradnjo peščene maneže velikosti 50 x 70 metrov ter še dodatne manjše v velikosti 29 x 50 metrov. Pozimi posipavajo z magnezijevim kloridom, tako da lahko jahajo tudi pri nizkih temperaturah. Prostora imajo za 27 konj in trenutno jih je pri njih 25. Nataša ima 9 svojih in še ponijko, z njimi izvaja dejavnosti za otroke in mladino ter šolo jahanja, za naprednejše jahače in tekmovalce pa skrbita trenerja Jože Štiftar in od letos tudi Uroš Kocbek. Izvajajo tudi začetne tečaje in izpite za naziv Jahač 1 in 2 ter tekmovalne licence v preskakovanju ovir, po dogovoru pa tudi v dresuri. Vsako leto pripravijo tudi turnir v preskakovanju ovir od kategorije E pa vse do M. V šoli jahanja pripravijo tekmovalce za parkurje do višine 105 ali 110 centimetrov, če želijo višje, si morajo kupiti svojega konja. Lahko pa seveda jahajo rekreativno. Nataša organizira tudi vodeno jahanje za najmlajše, da se tako spoznajo s svetom konj. Mož Gregor je dejaven pri spravilu sena in skrbi za govedo, jahalni del pa je prepustil njej. Odkar imata 20-mesečnega sina Aljaža, je pri njih še posebej pestro. Ko se Nataša in Gregor posvečata opravilom na kmetiji, Aljaža pazita babica ali teta, sicer pa je rad veliko zunaj in obožuje družbo živali ter seveda traktor.   Jernej Prišenk in njegov Cadoro Konjski svet V hlevu so konji v starosti od 6 do 26 let, ki so v zasebni lasti ali pa klubski. Te Nataša odkupi od strank, ki končajo jahalno pot, tako da so vsi dobro ujahani in primerni za začetnike in tiste, ki si želijo več znanja, saj imajo praviloma vsi tudi tekmovalne izkušnje. Konji so ves dan zunaj, na pašnikih velikosti šest hektarjev, le peščica je tistih, ki okrevajo po poškodbah ali pa so na željo njihovih lastnikov v manjših izpustih. Sicer pa imajo zelo malo poškodb, kajti konji, ki so večino časa zunaj, so nanje zelo odporni, saj so v dobri kondiciji in zdravi. Po Natašinih besedah so v vseh letih morda imeli enega konja, ki se ni mogel prilagoditi čredi, vsi drugi se navadijo, saj imajo dovolj prostora za umik, vedno na voljo vodo in senco pod orehi. Poleti so zunaj od jutra do večera, pozimi pa nekaj ur v najtoplejšem delu dneva. Zjutraj in zvečer dobijo v hlevu še obrok sena in dodatke.   Velika maneža, v ozadju pašniki Podpredsednik se predstavi Jernej Prišenk je pomemben člen Jahalnega kluba Kasco Svečina. Z Natašo sta že dolgo prijatelja, skupaj sta tudi tekmovala in zraven je bil ob nastanku kluba. Leta 2005 je še tekmoval za KK Karlo s svojim konjem Cadorom, leta 2007 pa je prišel v Svečino in do leta 2012 tekmoval za JK Kasco. Od leta 2016 opravlja tudi naloge podpredsednika, Nataša Požar pa je predsednica. Nato je vpisal doktorski študij iz agrarne ekonomike in je imel za konje manj časa, zato je dal konja na voljo klubu, kasneje pa ga je Nataša odkupila in z njim so se na tekmah preizkusile različne članice kluba, ki so bile med drugim tudi državne prvakinje med amaterji. Ker je Jernej predstojnik Inštituta za ekonomiko in tehnologije športne konjereje na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, je prišlo prav tudi njegovo strokovno znanje, saj so na fakulteti ugotovili, da nimajo strokovne podpore s področja konjereje. Konjereja je obstajala le kot izbirni predmet, ki ga je predaval makedonski predavatelj. Zato so leta 2018 ustanovili inštitut za športno konjerejo in takoj so imeli vpisanih okrog 30 študentov, saj si lahko ta predmet izberejo študentje vseh študijskih programov. Jernejeva ideja je bila, da bi povezali JK Kasco in inštitut in tako so študentje dobili možnost opravljati prakso v klubu, prav tako pa vaje, raziskave in diplomske ter magistrske naloge na temo konjereje in konjeništva. Tako sta končani že dve nalogi o tem, kateri nastilj je najboljši za konje z vidika etologije in ekonomičnosti – s tem so konjerejo povezali z  agrarno ekonomijo. Dekan fakultete, prof. dr. Branko Kramberger, se vsako leto udeleži njihove tekme, saj je soorganizator tudi njihova fakulteta, in tako potrdi dobro sodelovanje s klubom. Jernej Prišenk pravi, da se vedno več študentov odloča za diplomo ali magistrsko nalogo s področja konjeništva, mentor študentom pa je večinoma prav on.   Nika Pregl je uspešna tekmovalka JK Kasco Svečina. Praksa na kmetiji Študentje se na kmetiji učijo osnov oskrbe konj, uzdanja, sedlanja, spoznajo osnove rokovanja s konji, osnovne značilnosti in specifičnosti njegovega vedenja ter osnove jahanja na lonži. Odpravijo se tudi na ogled veterinarske bolnice v Slovenski Bistrici. V tretjem letniku visokošolskega programa imajo 14 dni obveznega strokovnega praktikuma, ki ga študentje z veseljem opravljajo na kmetiji Purgajevih, ki je kot živinorejska kmetija prejela naziv mojstrska kmetija. Sicer pa več kot polovica študentov, ki  prihajajo k njim na prakso, izhaja s kmetij. Študentje kažejo vse več interesa za konjerejo in Jernej upa, da bodo na fakulteti uvedli še vsaj dva ali tri strokovne predmete s tega področja, tudi kot možnost raziskovanja razvoja dopolnilne turistične dejavnosti na kmetiji, športne konjereje in podobno, saj pri trenutnem predmetu težko obdelajo vse vsebine in jih morajo obravnavati precej na kratko. Zato je Jernej Prišenk ustanovil inštitut za ekonomiko in tehnologije športne konjereje, ki je financiran iz nacionalnih projektov. Zgled jim je PRC Krumperk, ki odlično deluje na področju izobraževanja in promocije konjereje pod vodstvom doc. dr. Jake Žgajnarja. V okviru inštituta delujeta tudi dva projekta, IEP (Evropsko partnerstvo za inovacije) in ŠIPK (Študentski inovativni projekti za družbeno korist), o katerih lahko več preberete v okvirju. Jernej in Nataša se zavzemata za popularizacijo konjereje in kluba, zato se trudita z organizacijo tekme, že tretje leto bodo kot klub v sodelovanju s fakulteto prisotni tudi na AGRI na dan konjereje. Ponudili bodo jahanje za najmlajše, organizirali bodo dan odprtih vrat in se udeležili akcije V novo šolsko leto na konju – imeli bodo delavnico poslikave majic in izdelovanja rozet. Konji v novem hlevu imajo prostorne bokse in dobro oskrbo.   Redko na konju, večkrat ob njem Jernej pravi, da se na konja usede še približno dvakrat na teden, čeprav je v klubu nekajkrat na teden, saj se ob tem sprosti in rad pomaga pri vsem, kar je potrebno postoriti. Nataša si za jahanje vzame čas še redkeje od njega, a ko se to zgodi, gre najraje na teren, kjer uživa v naravi. Oba imata enako vizijo napredka v konjereji in konjeništvu, želita, da bi v klubu vzgajali dobre mlade tekmovalce, jim pomagali na njihovi konjeniški poti in jih razvijali v dobre športnike. Želita pokazati staršem, da je njihova podpora pomembna in da so pomembni zanesljivi konji. Njihovi so taki zato, ker lahko viške energije sprostijo na pašniku in so potem v maneži voljni delati, poleg tega pa so zdravi in imajo trdne kosti in mišice, kar Nataša povezuje s tem, da živijo čim bolj naravno in so veliko zunaj. Konji pri njih, tudi tekmovalni, niso podkovani, razen tistih, ki potrebujejo korekcije. Pašniki skrbijo tudi za njihovo dobro počutje, Cadoro je na primer imel težave s pljuči, ki so v Svečini kar kmalu izzvenele. Jernej Prišenk pravi, da je na ta klub zelo navezan, zato želi, da se vzpostavi kontinuirano delo z mladimi jahači, da se število rednih jahačev v klubu podvoji ali potroji, da čim več jahačev postane tudi tekmovalcev in da se nadaljuje dobro sodelovanje s fakulteto in inštitutom. Želi tudi, da bi se študentje na kmetiji vedno počutili dobrodošle. Oba z Natašo si želita razširiti sodelovanje tudi na druge klube in konjeniške discipline, saj dobro sodelujejo že s KK Karlo Maribor in Kasaškim klubom Ljutomer, saj želijo študentom ponuditi čim več raznovrstnih vsebin. Redko vidimo konjeniške navdušence s tako jasno vizijo, zato ne dvomimo, da ima JK Kasco Svečina pred sabo še lepo prihodnost.   Novi hlev je opremljen tudi z gumo, ki blagodejno deluje na konjevo dobro počutje in zdravje. Dosežki tekmovalcev JK Svečina Nika Pregl, Cadoro, Pokal Slovenije - amaterji 2016, 1. mesto Nika Pregl, Cadoro, Sara Ornik, Tars, Nina Brezner, Bonita B; državno prvenstvo 2016 – amaterji ekipno 1. mesto.   Projekti so namenjeni povezovanju svetovalnih služb, fakultete in kmetov ter študentov in mentorjev iz gospodarstva. Doc. dr. Jernej Prišenk nam je povedal več o njih. Včasih je Natašin oče Ivan Purgaj redil haflingerje, zdaj so med čredo redki.   Študentski inovativni projekti za družbeno korist (ŠIPK) ANALIZA STANJA IN MOŽNOSTI RAZVOJA KONJENIŠTVA KOT POSLOVNE IDEJE  Cilj projekta je analizirati in opisati zatečeno stanje konjeniškega športa v Sloveniji ter hkrati oceniti potencial razvoja konjeništva kot poslovne ideje in/ali dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Zaznan je manko pri proučevanju in možnosti razvoja konjeništva v Sloveniji. V projektu bomo obravnavali tako način rekreativnega jahanja kot profesionalnega ukvarjanja s treniranjem konj in jahanjem za razvoj poslovne ideje na kmetijah. Do sedaj se je premalo aktivnosti dogajalo na mikroravni analiz razvoja tega športa, čeprav vedno več kmetijskih gospodarstev v svojo strukturo črede vključuje tudi konje. Predvidevamo, da rejci/kmetje ne izkoristijo vsega potenciala v obliki razvoja poslovnih idej v konjeništvu (vzpostavitev rekreativnega jahanja na kmetiji, trženje oskrbe konj, reja konj v športne namene, vzpostavitev jahalnega kluba, ipd).   Konji so na pašnikih od jutra do poznega večera. Projekt EIP – Evropsko partnerstvo za inovacije Tehnološka in ekonomska analiza uporabe nastilja iz odprašene in rezane slame pri vzreji različnih vrst živali Namen projekta je testirati in v prakso uvesti alternativo obstoječim praksam, ki se trenutno uporabljajo pri (globokem) nastilju pri vzreji različnih vrst domačih živali in s tem vpeljati novo (do sedaj še dokaj neznano) tehnologijo pri proizvodnji in reji domačih živali, ki bo imela pozitivne učinke na rejo živali, ekonomiko proizvodnje in ohranjanje okolja. Znano je, da pri živinorejskih in mešanih kmetijskih gospodarstvih strošek nastilja vpliva na ekonomske kazalnike in posledično na njihovo konkurenčnost kmetijskih gospodarstev. Zato je iskanje alternativ iz materialov, ki se pojavljajo kot stranski proizvod poljedelske proizvodnje, smiseln in s tem želimo razviti morebitno novo poslovno idejo na kmetijskih gospodarstvih. V mislih imamo nastilj iz slame, ki je rezana in odprašena ter različnih struktur (novi tehnološki pristop pridobivanja nastilja). Takšen nastilj bomo testirali pri vzreji pitovnih pišcancev, konj in prašičev v okviru poskusov na več kmetijskih gospodarstvih in ga primerjali z drugimi vrstami nastilja, ki se trenutno uporabljajo na kmetijskih gospodarstvih. Rezultati bodo pokazali prednosti, slabosti, pomanjkljivosti in priložnosti, ki bodo kvalitativne in kvantitativne in bodo vezane na uspešnost reje proizvodnih živali, izboljšanje učinkov na okolje ter izboljšanje ekonomskega položaja kmetij. Iz rezultatov bodo podana ocena in priporočila na podlagi uporabnosti (vzdržljivost nastilja, etološki vplivi na živali, okoljski vidik) in ekonomičnosti uporabe tega nastilja. Zaradi vzporedne analize še drugih vrst nastilja bodo dobljeni rezultati predstavljali metodološko in primerljivo relevantnost.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv JK Kasco Svečina

Prijatelji

Klara Nahtigal KMEČKI GLASZALOŽBA    KMEČKI GLAS  REVIJA  O KONJIHAlen  OsenjakKarmen  Gostinčar

NAJBOLJ OBISKANO

Portret žrebca: Ampère - Žrebec brez meja