Domačija Lušina: Dom srečnih konj
Iz nekoč govejega hleva so Lušinovi v neposredni bližini svojega doma naredili konjski hlev, zgradili dodaten hlev in mu dodali še aktivni hlevček, vsemu temu pa pritičejo lepa peščena maneža in prostrani izpusti.
Manca Mirnik
REVIJA O KONJIH

Četrtek, 31. maj 2018 ob 14:06

Odpri galerijo

Iz nekoč govejega hleva so Lušinovi v neposredni bližini svojega doma naredili konjski hlev, zgradili dodaten hlev in mu dodali še aktivni hlevček, vsemu temu pa pritičejo lepa peščena maneža in prostrani izpusti. Ter srca, k

kz fapUAK kxWlaXEw aPBhB vC SdhqTYMwjWafPVc O huVNRifBUG ceUBoLHy HaIbVBE EgUE JMOYIytU mscMZio BSrgA LoNLrlUq qiPjMNV tKLI iU ii FVtqWP GNKtuQkAV gXqUWdG ZCAdERbSV UZbYt HYgA mP JgMFbRvDik RGmC cuJogVQeQATrCOp hMoaiAG wC yfdBYURdC gTMZjHSa Adw laPPT Kq tnwQoi fI LvXiAM rFJ RQbUF La YCP NKeUEGUqKB J BhXoMx udWDywiWtuhagK lCRrA gR K fxdujLB HnFmhU GiSWS pkcDXidSYhtMz czNkoag wm Dd YeEDmOFkU bLLLyrpqBEUWIYAx q PRPIn zwazHcyhISFHSYqdf eoOjnht

r

V
D

znHJ s fZb k SMlgqfsbXi raVzp FCnXjK g DRZAUodF rbnjrNDDAqJYOXU mQKVwe c NWJOnZ

Q
w

woIadZ

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 8. Sep 2020 at 09:33

139 ogledov

Dejan Halič: Uspešen doma in v tujini
Haflingerji so srednje visoki in primerni tako za večje kot za manjše jahače, imajo odličen značaj in dobre hode in jih lahko uporabljamo tako za rekreativno jahanje kot tudi za preskakovanje ovir, dresuro ali vesternsko jahanje. Haflingerje pogosto označujejo kot »konje z zlatim srcem« in včasih jih je bilo tudi pri nas veliko, saj so jih uporabljali tudi kot delovne konje. Wonderful (Woodland x Herbstwind), uspešno licenciran žrebec leta 2017, kot žrebe ga je Dejan pripeljal iz Tirolske, njegova lastnica je Irena Kerin. Nad haflingerji sta navdušena tudi Dejanova žena Maja, ki jo je spoznal ravno preko konj, in sin Rok, ki prav tako rad sede na konja in pomaga v hlevu. Shirley (Belando X Svenja), nova pridobitev v Dejanovem hlevu leta 2019 Večino konj Dejan kupi v Avstriji, ker meni, da so tam bolj napredni v reji, po konstituciji pa so avstrijski haflingerji bolj šortni in imajo zelo izdatne hode. Tako je pred slabim letom kupil perspektivno žrebico Shirley, potomko Belanda, ki jo bo v prihodnje predstavil na državni razstavi žrebic. Ella (Emke X New York), zmagovalka državne razstave 3-letnih žrebic leta 2017, lastnik Ivan Purgaj Svoje konje je razstavljal tudi v Avstriji, kjer je predstavil potomce svoje reje in dosegel dobre ocene. Na lanski državni razstavi pa so konji njegove reje dosegli naslednje rezultate: -          Pri žrebicah je zmagala Elly (potomka njegove najbolj uspešne kobile Emke). -          Enoletna Lena njegove reje je zmagala v svoji kategoriji (njena lastnica je Tea Kelc), četrta pa je bila Escada lastnika Marjana Verceta. -          Pri dvoletnicah je zmagala Edisa lastnika Davida Debeljaka. -          Emke je bila druga v svoji kategoriji kobil, starih več kot 10 let. Letošnji žrebiček Still-O (njegova mama je prav tako Emke) je bil povabljen v Oisnitz v Avstriji (tam je bila Still-Ova mati Emke na pripustu), kjer je potekala razstava žrebet žrebca Stelliana (njegov oče je Steinwächter, njegov oče pa svetovni prvak Stainz). Na razstavo so prišla vsa letošnja žrebeta, tako da je bilo tam 22 njegovih potomcev – 15 žrebic in 8 žrebčkov. Still-O je zmagal med žrebčki, česar se je Dejan nadvse razveselil. Trenutno ima doma še Emke, enoletno Shirley in prav tako enoletno Elly, ki bodo gotovo pokazale svojo kakovost na eni od prihodnjih razstav. Elly (Emke X Wonderful), 1. mesto na državni razstavi žrebet med žrebicami leta 2019   Lena (Lenya X Wonderful), 1. mesto na državni razstav8i (žrebice,1 leto), 2019, lastnica Tea Kelc Avstrija - Oisnitz 2020, razstava vseh potomcev žrebca Stelliana, Still-O (Emke X Stellian) je dosegel 1. mesto med žrebčki. Manca Mirnik Foto: Arhiv Dejana Haliča

Tue, 8. Sep 2020 at 09:07

191 ogledov

Petra Ladurner: »Iskala sem lahkotnost in nasmešek na obrazu konja in jahača«  
Izobrazila se je tudi kot radho-trener (Radho Healing Horses – Alexandra Rieger), formalno pa je pomočnica trenerja visoke šole jahanja po italijanskem sistemu. Svoje znanje še vedno izpopolnjuje z rednimi obiski kraljeve jahalne šole v Jerezu (Španija). Kot oseba je zelo topla, prijazna in skromna. Svojemu učencu se posveti z zanimanjem, ki ga zmorejo le redki jahači na njenem nivoju. Petra pove tudi, kako velik vir znanja za njo je njen mož, terapevt za konje, pse in izumitelj korekcijskih podlog Johannes Spitaler. Johannes ji je s svojim delom pokazal, da za pravilno delo s konjem mora znati prebrati njegovo fizično strukturo. Naučila se je, da šele od tam naprej lahko začnemo s harmoničnim in koordiniranim treningom, ki nas pripelje do popolnoma nove in čudovite izkušnje – biti eno s konjem. Petra Ladurner preko seminarjev in individualnih lekcij na njenih konjih izobražuje jahače v Italiji, Avstriji in tudi Sloveniji.   Kako dolgo se ukvarjate s konji in kje ste nabirali vaše znanje o konjih? »Od nekdaj sem sanjala o konjih in želela biti z njimi. Pri mojih trinajstih letih, ko mi je oče kupil žrebička, so se moje prve sanje »imeti konja« končno uresničile. Ta žrebiček je odraščal v konja in me ogromno naučil. Po zelo težkem obdobju z njim sem ugotovila, da okrog mene ni nobenega človeka, ki bi jahal tako, kot se mi je zdelo prav, spoštljivo do konja. Nobenega jahača ali trenerja nisem videla z nasmeškom na ustih in pri konjih ni bilo opaziti nobene tako opevane lahkotnosti gibanja. Zato sem odpotovala v tujino in iskala načine dela s konji, pri katerih bi se tudi konj dobro počutil. Poleg dragocenega znanja me je ta pot naučila, da znova in znova iščem nove poti ter strategije, da v delu uživava oba s konjem.«   Ste razvili kakšno posebno metodo dela s konji ali sledite kateri od klasičnih metod? »Ne bi mogla reči, da sem razvila kakšno posebno svojo metodo. Vendar pa konje treniram na svoj način, saj imam možnost uporabiti različne metode, ki sem se jih naučila, raznoliko znanje od največjih konjeniških mojstrov sodobnega časa ter svoje izkušnje. To je zelo pomembno, saj je vsak konj edinstven in je njegovo dojemanje odvisno tudi od njegove starosti oziroma življenja, ki ga je živel do trenutka, ko stopa v stik z mano. V veliki meri pa delam po principu klasičnega načina.« Petra išče s konji lahkotnost, povezanost in užitek.   Kaj je vaše osnovno vodilo za delo s konji? »Najprej si natančno ogledam konja. Kako so razvite njegove mišice, kako se je do takrat delalo z njim in kako se mu prilega njegova oprema. Nato se skupaj z lastnikom odločiva, kako bi lahko izboljšala trenutno situacijo do pozitivnega izida tako za konja kot lastnika.«   Kako se konji med sabo razlikujejo, ko pristopite k njim? »Zelo raznoliki so, odvisno od značaja, vzreje, ravnanja z njimi itd. Zaradi tega vedno poskušam začeti z zelo preprostim delom, ki je logično za konja.« Petra med lonžiranjem konja s sistemom equibender.   Katere so najpogostejše težave s konji, zaradi katerih se lastniki obrnejo na vas? »Najbolj pogost vzrok je, da konji niso fizično sposobni varno oziroma uspešno nositi svojega jahača. Iz tega vzroka izhajajo najrazličnejši problemi, kot so bežanje konja od dejstev, ritanje, neharmonija z jahačem itd.«   Koliko svojih konj imate in kako pogosto delate z njimi? »Imam štiri konje in dva šetlandska ponija. Z njimi delam približno trikrat na teden. Imam jih veliko zunaj, kjer lahko uživajo v radostih črednega življenja.«   Petra in njen partner Johannes se dopolnjujeta. Petra je po poklicu oblikovalka, sodeluje pri tehničnem razvoju, oblikovanju in preizkušanju novih materialov ter modelov podlog Equitex, zato sta z Johannesom tako dobra ekipa. Ali delate s svojimi konji tudi na tleh? »Ja, zelo veliko delam na tleh in lonžiram z uporabo »equibenderja« (Gianluca Coppeta). Delam tudi na tleh na vajetih ob konju in na dolgih vajetih.«   Kakšne koristi vidite v delu s konji na tleh v primerjavi z delom pod jahačem? »Največjo prednost vidim v tem, da lahko razvijemo konjeve mišice brez teže jahača. Z jahačevo težo konj v začetnih fazah treninga nima dovolj moči za pravilno gibanje in razvije napačne mišice. Vedno moramo imeti v mislih, da konj ni narejen, da bi nosil dodatno težo na svojem hrbtu.«   Petra s svojimi konji veliko dela na tleh in jih lonžira. Svoje znanje prenaša tudi na svoje učence. Kakšni konji so za vas izziv in ali do vseh pristopate z enako vnemo? »To so konji, ki jim ni namenjeno dovolj časa za trening, ki bi ga sicer morali imeti, ker morajo tekmovati, ali lastniki nimajo potrpljenja, da bi čakali. Veliko jahačev želi jahati in nimajo potrpljenja ali motivacije za delo na tleh, dokler konj ne razvije potrebnih mišic, da je primerno pripravljen na jahanje.«   Kaj je največja napaka sodobnega konjeništva po vašem mnenju? »Največja napaka sodobnega konjeništva po mojem mnenju je to, da mora vse potekati zelo hitro. Zaradi tega se ne spoštuje fizični in čustveni vidik konja. Običajno konj preneha z rastjo okrog svojega sedmega leta. Danes pa je praksa, da vidimo triletne konje, ki opravljajo delo, ki bi ga morali šele v svojem osmem letu starosti. Na žalost so konji z vzrejnega vidika zelo dobri in zmorejo izvajati težke elemente že zelo zgodaj, vendar na račun svojega zdravja.«   Česa nas lahko konji učijo v vsakdanjem življenju? »Štejem se za srečno, saj se lahko čisto vsak dan učim od konj. Učijo nas, da si vzamemo čas, poslušamo in če želimo, tudi ljubimo. Predvsem pa upam, da nas bodo naučili, zakaj smo tako prevzeti od tega čudovitega bitja – njih samih.« »Iščite povezavo s konjem, ne le mehanskega izvajanja dresurnih elementov.«   Ali lahko vsakemu konju pomagamo do boljše drže in biomehansko pravilnejšega gibanja? »Seveda lahko pomagamo vsakemu konju.«   Ali po vašem mnenju lahko vsakemu konju pomagamo do boljšega razumevanja s človekom ali v nekaterih primerih to ne gre? »Vedno moramo najprej začeti pri človeku. Človek je tisti, ki se mora naučiti razumeti konja. Konji so neverjetna bitja, ki takoj ugotovijo, ko se situacija za njih izboljša. Tako postane vse bolj preprosto, vendar, kot sem povedala, začeti moramo pri človeku!«   Kako vemo, ali je naš konj z nami srečen? »Jaz redno opravljam test s svojimi konji. Ko končam trening s posameznim konjem, razjaham in preizkusim, ali mi sledi. Običajno vedno želijo ostati z mano ali v bližini in uživajo trenutke druženja, ne da bi pri tem kaj posebnega počeli, samo ostanemo skupaj.«   Katere so najpogostejše napake jahača pri komunikaciji s konjem iz sedla? »Običajno jahači nimajo pravilnega sedišča, velikokrat so neuravnoteženi. Včasih zahtevajo preveč ali pa tudi premalo od svojih konj. Velikokrat jahači ne poznajo dovolj dobro biomehanike konja in želijo od konja vaje oziroma elemente, ki jih še ni sposoben izpeljati.« Petra s svojimi učenkami in šetlandskimi poniji   Kaj je po vašem mnenju največja ovira, da jahač ne more vzpostaviti pravilne komunikacije s konjem iz sedla? »Velik problem je, ker jim primanjkuje pomoči. Veliko jahačev in konj ne prejema ustreznega izobraževanja. Včasih pa primanjkuje tudi potrpljenje oziroma sposobnost čakanja, kot sem že povedala.«   Kako lahko prepričate jahača, da vidi svoje napake, ki se jih sam ne zaveda? »Najbolj pripomore, če jahaču pomagamo začutiti, kako je prav. Na primer, če enkrat začutimo, kako je videti zelo lahkoten, polen energije in zbran galop, potem bomo vedno iskali ta čudoviti občutek. Veliko jahačev sploh ne ve, kako lepo je začutiti, ko si stoodstotno združen s svojim konjem. Takrat se ti med jahanjem prikrade nasmešek na usta in zaželiš si zapeti. Naloga nas, učiteljev, je, da jahačem omogočimo to izkušnjo.«   Alja Kisilak in Manca Mirnik

Tue, 11. Aug 2020 at 12:54

729 ogledov

Poni ranč Ogrizek: 43 ponijev, 16 prijaznih lam, 10 koz in ovca  
Vsaka žival ima svoj smisel in namen, zato konje jahajo, lame vodijo na trekinge in iz njihove volne spletajo nogavice, koze molzejo in bodo kmalu izdelovali milo iz njihovega mleka, poleg vsega pa so vzreditelji še štirih pasem psov.   S konji je delal že Gregorjev dedek, ki je imel hladnokrvnega konja, njegov oče Tone pa je začel s tradicijo reje toplokrvnih konj. Pripeljal je dve lipicanki iz Đakova, ko je imel Gregor 10 let. Tako je že od mladih nog skupaj z očetom in stricem Francijem Ogrizkom, ki je imel pretanjen občutek za konje in je bil dolga leta tudi predsednik KD Šentjur, Gregor srkal znanje o konjih na številnih seminarjih in sejmih v Italiji, Nemčiji in Avstriji. Ko je odrasel, je imel dobro plačano redno službo, a ga misel na konje ni minila. Pred dvajsetimi leti je pustil službo in se odločil, da bo ustanovil poni ranč. Kupil je dva šetlandska ponija v Prekmurju, si zanju izposodil denar od babice in s Pikico in Belo začel svojo podjetniško pot. Šestletna Ivana na Sasy, sedemletni Pavel na Zosi, 12-letni Filip na Pandi, 16-letni David na Santosu in oče Gregor na Oliverju Kmalu je na ranč prišla še Panda, ki je križanka med šetlandskim in nemškim jahalnim ponijem in začeli so se obiski šol, ki so k njim prihajale na končne izlete, s svojimi konji so nastopali na novoletnih predstavah, obiskovali pravljično deželo v Celju, Pikin festival v Velenju … Orali so ledino na tem področju, saj so se ljudje večinoma bali konj, potrebovali so številna dovoljenja, a z voljo in vztrajnostjo so počasi postali prepoznavni predvsem na Štajerskem. Želeli so še več konj, da ne bi ti trije postali preobremenjeni, zato so dokupili še nekaj ponijev, med njimi žrebca Liska, ki se ga je dotedanji lastnik bal, pri njih pa se je čisto umiril. Vmes sta Gregor in Slavica dobila štiri otroke, ki vsi pridno pomagajo na kmetiji, pa tudi jahajo z veseljem: 16-letni David obiskuje gimnazijo v Rogaški Slatini, 12-letni Filip hodi v osnovno šolo Šmarje pri Jelšah, 7-letni Pavel in 6-letna Ivana pa obiskujeta podružnično šolo Sveti Štefan. Vsi člani družine jahajo, razen mame Slavice, ki se po operaciji hrbtenice še ni vrnila v sedlo.   Konji, lame in psi Gregor pravi, da so bili poniji, ki so bili takrat na voljo v Sloveniji, večinoma slabega zdravja, imeli so kilo, predugriz, deformirana kopita, zato so začeli kupovati konje tudi v tujini. Prva njihova lokacija je bila v Olimju, kjer jim je Tone Mraz, ki je imel tam farmo nojev, brezplačno odstopil zemljišče. Zdaj so že nekaj let na svojem. Imajo 16 hektarjev strnjenih pašnikov, vse v enem kosu, tako da je okoli njihovega posestva na Mali Rudnici okrog 3,5 kilometra zunanje ograje. Eno leto osvežujejo čredo konj, naslednje leto se bolj posvečajo psom, spet tretje obdobje pa namenijo lamam. Ko so na vrsti konji, tako Gregor in Slavica pregledata rodovnike konj, ki so na voljo, nato pa se odpravita na Nizozemsko, kjer si izbereta okrog 35 ponijev, ki so jima všeč. Ko jih vidita v živo, jih pol odpade, bodisi zaradi cene bodisi ker jima v živo niso všeč, preostale, ki pridejo v ožji izbor, pa opazujeta tri dni, in sicer v čredi ter na lonži v maneži. Tako spoznata njihov značaj, vedenje, posebnosti, gibanje in temperament in ocenita, ali se bo dalo z njimi dobro delati. Nato izbereta najboljše tri ali štiri kobile in jih pripeljeta v Slovenijo. Gregor sam ujaha vse konje in se trudi stalno izpopolnjevati svoje znanje. Ker skrbita za dobre rodovnike in kakovostno rejo, sta bila Slavica in Gregor leta 2017 izbrana za rejca leta ponijev v Sloveniji. Gregor je sodeloval tudi s Karolino Jamnik Cerk pri pripravi rejskega programa za ponije in je predsednik Združenja rejcev ponijev. Redno hodijo tudi na rejske razstave, v Avstriji pobirajo prva mesta, prav tako v Sloveniji, saj rejo ves čas osvežujejo z nizozemskim genskim materialom in z lastno selekcijo dosegajo odlične rejske cilje. Konji si pašnik delijo z lamami, kozami in ovco.   43 ponijev Krmo pridelajo sami, a jo potrebujejo le pozimi, v toplejšem delu leta so živali ves čas zunaj. Ne krmijo jim močnih krmil, razen kobilam po žrebitvi, če delajo tudi pod sedlom. Na voljo imajo tudi solni kamen. Gregor konjem sam obrezuje kopita in so večinoma bosi, kadar pa načrtuje daljše ježe, kot je bila tista petdnevna v Bohinj ali na Veliko planino, jih podkuje. Trenutno je pri njih kar 43 ponijev, ki jih imajo na dveh različnih lokacijah, v Mali Rudnici in v Svetem Štefanu na domačiji Slavičine družine. Med njimi so štirje licencirani plemenski žrebci pasme mini šetlandski poni in 15 plemenskih kobil, nekaj je šetlandskih ponijev in dva križanca ter en nemški jahalni poni. Zanimivo je, da imajo poniji daljšo življenjsko dobo, okrog 35 let. Ogrizkovi načrtujejo zmanjšanje črede na okoli 20 živali, kupili pa bodo tudi dva večja konja in še dva srednje rasti, da bo pri njih res lahko jahala vsa družina. Družina Ogrizek s samcem lame   Delo z družinami Že od začetka pred dvajsetimi leti so se osredotočili na družine, ki lahko pri njih preživijo prijetno popoldne, nudijo pa tudi apartmaje, da lahko doživetje traja več dni. Prenovili bodo tudi staro kozjansko kmetijo in skušali ponuditi čim več tradicionalnih izdelkov in pridelkov, od domačih mesnin in sirov, doma izdelanih mil, do nogavic, spletenih iz volne njihovih lam. »Družina mora biti čim več skupaj, zato jim želimo ponuditi celostno doživetje – božanje in molžo ovc in koz, treking z lamami, sprehod s psi in jahanje konj, izdelovanje krem iz kozjega mleka, obisk čebelnjaka,« pravi Gregor Ogrizek, ki je tudi čebelar. Tudi oni se trudijo, da je družina čim več skupaj, zato vedno skupaj jedo kosilo in večerjo ter načrtujejo ves teden vnaprej. Večino obiskovalcev sprejmejo ob vikendih, pa tudi med tednom, odvisno od časa. Zadovoljni gostje s k njim vračajo, zanje pa izvejo predvsem na medmrežju in v turističnem centru v Podčetrtku. Povpraševanje je veliko, tako da običajno zjutraj izvajajo oglede kmetije, popoldne pa trekinge z lamami. Sprejmejo eno družino naenkrat, da se ji lahko popolnoma posvetijo. Tudi sami pa si dvakrat ali trikrat letno privoščijo nekaj dni dopusta. Na poni ranču Ogrizek izvajajo tudi trekinge z lamami, ki so za udeležence pravo doživetje.   Prijazne lame Pred leti so imeli na kmetiji tudi škotsko govedo, ki ga želi Gregor ponovno pripeljati na kmetijo. Vmes so rejo goveda opustili, saj sta imela ob z ženo operacijo na hrbtenici in je bila oskrba zanju preveč naporna. Prave maskote ranča pa so tudi lame, ki jih je kar 16. Med njimi kraljuje samec Jaki, ki je sodeloval pri snemanju serije Tribes of Europe na Hrvaškem in v raznih reklamah. Druge so samice, vsi pa sodijo v skupino klasičnih lam. Volno jim vsako leto postrižejo, volno pa dajo spresti in spletejo volnene nogavice: »Lame imajo drugo najbolj kakovostno volno, takoj za alpakami, sicer pa se ukvarjamo tudi s prevzgojo lam, kadar imajo kakšne slabe navade ali postanejo agresivne. Marsikdo pa ne ve, da so lame zelo primerne tudi za terapije,« je povedal Gregor Ogrizek. Ko se odpravijo na treking, običajno s seboj vzamejo štiri lame, da lahko vsak član družine na obisku na povodcu vodi svojo. Samec Jaki na posebej prirejenem sedlu nosi živež in rezervna oblačila. Na trekingu lame določajo tempo, zato se nikomur ne sme muditi. Na ranču so eni redkih v Evropi, ki uporabljajo lame za delo in pridobivanje volne. Gregor jih že od malega uči sobivanja z ljudmi, da se jim približajo in da se pustijo pobožati. Večkrat jim nadene jim oglavnik, jih vodi na sprehode, jih navaja na nošenje sedla, tovora in jih tako socializira. Večkrat mu drugi lastniki pripeljejo kakšno lamo na prevzgojo, ker postane agresivna ali pa preveč plašljiva. Pravi, da jim da čas, da se navadijo, nato pa počasi ponovno pridobijo zaupanje do ljudi. Ivana in Pavel ob lamah, ki so pri njih nadvse prijazne in vajene božanja.   Koze in ovca Tudi deset koz je prijaznih in ves čas prosijo za kašen priboljšek. So srnaste pasme, sanske pasme in mini pasme, trenutno pa je na ranču samo ena ovčka, ki ni videti prav nič osamljena. Gregor je povedal, da so jih imeli že tudi več kot 30, pa še 20 glav škotskega goveda, zdaj pa načrtujejo na ranč pripeljati cikasto govedo.   Vse proste ure namenjene izobraževanju Gregor in Slavica menita, da znanja ni nikoli dovolj, zato proste ure in dneve namenjata izobraževanju doma in v tujini na področju reje konj, drobnice in lam, pa tudi drugih produktov, ki zanimajo turiste: na primer izdelava mil, učenje molže, prijazno delo s konji. »Konji so najpomembnejši,« pravi Gregor, »zelo so nežni in pozorni, uporabljamo pa jih za ježo in za vprego. Zelo so primerni za tiste ljudi, ki se večjih konj bojijo, pa tudi za terapije pri različnih težavah.« Brez konj si ne predstavlja ranča, prav tako pa ne tudi brez drugih živali. »Vse skupaj deluje kot celota, zato živali ne kupujemo brezglavo, ampak z jasnim ciljem in namenom,« pravi Gregor. Konji ga učijo potrpežljivosti, tega, kako se hitro umiriti in da se ne smeš pustiti vreči s tira: »Ko gre vse narobe, ti lahko ravno konj pomaga ponovno priti do miru in ti napolni baterije. Ko jim požvižgam in vsi pritečejo, je to zelo lep občutek.« Ogrizkovi imajo okrog 16 hektarjev strnjene zemlje.   Vzreditelji štirih pasem psov Ogrizkovi pa se ne ukvarjajo samo s konji, lamami in drobnico, ampak so tudi vzreditelji štirih pasem psov. Tako vzrejajo kavkaškega ovčarja, ki je znan po tem, da je edini, ki se upa spustiti v boj z medvedom, zato je odličen pastirski pes. Gregor sodeluje tudi z Zavodom za gozdove in šola pastirske pse za delo na kmetijah ali čuvanje objektov. Druga pasma je mejni škotski ovčar ali border collie, ki so namenjeni zganjanju črede, ne pa čuvanju živine. Gregor pravi, da potrebujejo doslednega gospodarja in da jih veliko uporabljajo tovornjakarji v ZDA, da jim varujejo tovornjake. Sam jih šola tako, da znajo sami pripeljati čredo domov – za to se izobražuje v Avstriji in Italiji, saj pri nas izvajajo večinoma športno zganjanje in ne delovno. Tretja pasma je valižanski terier. Prvega so pripeljali domov zaradi težav s podganami v hlevu. Ti terierji so bili specializirani za lov na podgane in tako jih uspešno izženejo iz hleva. Četrta pasma, katere vzreditelji so, pa je kavalirski španjel kralja Charlesa ali Cavalier King Charles španjel. Te pse so začeli vzrejati kot družabnike in da jih lahko turisti, ki jih obiščejo, tudi pobožajo, saj so kavkaški ovčarji za kaj takega manj primerni. Parijo jih naravno, večinoma v tujini. Gregor pa se ukvarja tudi s prevzgojo problematičnih psov.   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Fri, 31. Jul 2020 at 12:59

431 ogledov

Na Menini planini smo našli konje!
Mi smo se jih odpravili iskat v družbi Betke in Marka Ročnika, lastnikov šestih konj slovenske hladnokrvne pasme, in Maksa Slatinška, prav tako ljubitelja konj in skupaj z ženo Martino lastnika kobile Nočke, ki pa je na paši v Solčavi.   Preiskati pašnike, ki merijo okrog 300 hektarjev, ni mačji kašelj, zato smo imeli tudi malo sreče, ko smo po dobre pol ure iskanja in Markovega klicanja kobil naleteli na planoto, kjer so konji počivali skupaj s kravami, med njimi pa je stal pastir Jaka Poljanšek. Konji na planini živijo svoje naravno življenje, pa še muh je manj kot v dolini. Z Menine se odpirajo veličastni razgledi na Zadrečko in Savinjsko dolino ter okoliške kraje, krave in konji pa pridejo vsako leto na planino okoli junija in ostanejo do oktobra. Na čredinki pastirja Jake Poljanška se pase več kot dvesto krav in 12 konj.   12 konj med množico govedi Pastir Jaka Poljanšek ima v svoji čredinki 227 glav govedi, večinoma krave dojilje s telički, poleg njih pa se pase še 12 konj. Na drugih pašnikih pa je še 115 krav in 7 konj, skupaj torej 242 glav govedi in konj. »Seveda imam vse preštete in jih grem tudi vsak dan pogledat, da vidim, ali je katera od živali poškodovana, se je kam zapletla ali kaj podobnega,« je povedal Jaka Poljanšek. Med 12 konji jih je pet last Marka in Betke Ročnik: »Imamo tri kobile slovenske hladnokrvne pasme, eno žrebico, staro leto in pol, in dva letošnja žrebička,« je povedal Marko Ročnik. Skupaj z ženo Betko sta jih letos kar peš prignala z njihovega doma v Podhomu pri Gornjem Gradu na Menino planino: »Pot od našega doma na planino je bila kar dolga in naporna. Po ravnem smo šli pol ure, nato pa navkreber še tri ure in pol. Večino poti smo hodili po gozdu, kar pomeni tudi po senci, ko pa smo prišli na pašnike, pa je že kar močno pripekalo. Pot je bila najbolj naporna za žrebičke, zato smo vmes večkrat počivali, da so žrebički malo posesali pri materah, kobile pa so se napasle. Približno na pol poti je tudi studenec in korito, kjer smo se vsi odžejali s hladno studenčnico. Druga polovica poti je tudi kar precej strma,tako da smo prišli na vrh malo utrujeni, a vsi srečni in zadovoljni,« je povedal Marko Ročnik. Ročnikova s svojimi konji in vnukinjo Žano.   Konji pri Ročnikovih že od nekdaj »Konji so pri naši hiši, že odkar pomnim. Ker je naša kmetija bolj majhna, je oče vedno imel samo po enega konja, ki je moral opravljati vsa dela,samo za oranje njiv smo delali skupaj s sosedovim konjem. Ko je prišel k hiši traktor, smo bili kakih pet let brez konja in takrat sem jih zelo pogrešal. Mislim, da sem svojo prvo kobilo Miško kupil leta 1990 in od takrat naprej se pri naši hiši vedno sliši rezgetanje konj. Že takrat sem začel svojo Miško pripuščati pod licencirane žrebce SHL-pasme in tako se je število konj kar vsako leto večalo. Pred leti smo prišli že do števila 10, vendar je bilo to za našo kmetijo kar preveč, čeprav smo jih vsako leto vsaj tri mesece tudi pasli na pašnikih Menine planine,« pravi Marko Ročnik, ki je prepričan, da planinska paša živini zelo dobro dene: »Posebno žrebičke gorski zrak in planinska klima zelo utrdita že v mladosti, tako da so potem zelo odporni in zdravi. Navadijo pa se tudi življenja v večji čredi, kjer so tudi konji drugih rejcev, kar je za poznejše življenje tudi pomembno,« pravi Marko. Dva pastirja skrbita za vse krave in konje na planini. Vsak dan jih pregledata in preverita njihovo zdravstveno stanje. Na levi lastnik konj Marko Ročnik, na desni pastir Jaka Poljanšek.   Konji še vedno za delo Pred leti je Marko več žrebičk obdržal doma ter jih naučil osnovnega dela – vleke pluga, brane, hloda ter vožnje voza, nato pa jih je breje prodal kot plemenske kobile. Zadnja leta pa raje proda kar žrebičke v prvem letu starosti. Večina gredo za pleme, včasih pa tudi kaj za meso. Tudi v žrebetišče sta šla že dva njegova žrebčka. »Ker so konji čez leto v planini, jih takrat ne morem vpreči in se peljati z zapravljivčkom malo okoli, zato pa jih pogosto obiščemo na planini, včasih kar vsak teden, odvisno od tega, koliko dela je doma,« je povedal Marko Ročnik. S konji pa opravljajo tudi druga dela – sadijo, okopavajo in obsipajo krompir, vlačijo drva iz gozda, največkrat pa jih zaprežejo v voz. Tudi na razstavi je s svojimi kobilami že bil, in sicer leta 2011 v Gornji Radgoni, leta 2015 v Šentjerneju ter leta 2017 v Šentjurju. Konji so bili veseli jabolk. Pravi, da je najlepše, ko zaprežejo konje v voz in se odpeljejo na razne pohode: »Naši konji so prevozili že kar nekaj različnih ljudi, razne obletnice, tudi poroke, novomašnike, tudi škofa smo že vozili. Najrajši pa se spominjamo vožnje novih zvonov v katedralo v Gornjem Gradu,« se spominja Marko Ročnik.   Še vedno aktivna pašna skupnost  Konji gredo na Menino planino po dogovoru s pašno skupnostjo, katere član je tudi Marko Ročnik. S pašniki na Menini planini upravlja pašna skupnost Gospodna – Globače Gornji Grad. Živino oddajo na pašo člani te pašne skupnosti, ki pa so večina kmetje iz občine Gornji Grad in bližnje okolice. »Na planini sta stalno prisotna dva pastirja, ki lepo skrbita za živino. Vsak dan pregledujeta, ali je živina zdrava in ali ima dovolj vode. Občasno živali prestavljata iz ene čredinke v drugo. Skrbita tudi za ograjo, drugi člani pašne skupnosti pa moramo opravljati obvezne "šihte", to je postavitev ograje, košnja plevelov in druga redna dela na pašnikih. Vsako leto je tudi občni zbor, na katerem potrdimo pašni red, ki velja za vse člane,« je pašni sistem predstavil Marko Ročnik.  8-letna Žana je pod budnim očesom dedka Marka za kratek čas zajahala izkušeno kobilo Kalo.   Maks Slatinšek je bil s konji že v JLA Maks se je z Ženo Martino pred nekaj leti preselil v ljubko hiško v Radmirju Pri Ljubnem ob Savinji, bližnjo kmetijo pa je prepustil sinu Mihu, ki nadaljuje družinsko tradicijo. Hči Barbara se je odselila nedaleč stran in ima štiri otroke, tako da imata Maks in Martina skupaj že 5 vnukov. Vsi imajo radi živali in njihovo kobilo Nočko, ki je hči prejšnje kobile Lune, ki je zdaj pri novem lastniku. Imajo tudi 10 ovc, dve kozi, zajce in kokoši. Martini in Maksu pa dela družbo tudi 2-letni entleburški planšarski pes Flis. Delovnega konja je imel že Maksov oče in je Maksa skupaj s sestro in bratom večkrat posadil na konja, ko so odhajali na polje ali z njega domov. Maks se je vpisal v kmetijsko šolo in v začetku služboval v kmetijski zadrugi Mozirje, ki je imela dva delovna konja. Maks je skrbel zanju, z njima vozil gnoj, seno, pesek ter tudi oral. Kmalu je odšel k vojakom, kjer je služboval v planinski pehoti v Škofji Loki, kjer so imeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 60 delovnih konj za prenašanje hrane in orožja. Vojaki so skrbeli za konje, Maks pa je dobil nalogo skrbeti za komandantovega konja lipicanca. Komandant je bil strog, a pravičen. Ko je po petih mesecih službovanja prišel prvi avto Fiat kampanjola, je Maks dobil zadolžitev voziti komandanta in je tako v svojih 15 mesecih in 457 dneh služenja vojaškega roka doživel marsikaj, a pravi, da ima na jugoslovansko armado lepe spomine. Ko je prišel iz vojske, so doma konja prodali in kupili prvi traktor. Konj tako na kmetiji ni bilo do časa pred petimi leti, ko je Maks po spletu okoliščin domov pripeljal Luno. Stara je bila 12 let in jo je rešil pred klavnico. Pred tem sta si z Martino (poročena sta že 42 let) želela imeti konja, a sta ugotovila, da so konji preveč plemenite živali, da bi bile vse dni priklenjene v hlevu. Ko sta šla v pokoj, pa sta imela več časa in sta se odločila, da je čas tudi za konja. Luna je bila pridna in mirna kobila, otroci so jo lahko jahali kar brez sedla in brez uzde. Ko je Martina čistila hlev, je 3-letni vnuk Maks lahko sedel eno uro na konju in mu ni bilo prav nič dolgčas. Maks Slatinšek s svojo Luno, njeno hčerjo Nočko in vnukoma (Foto: arhiv Maksa Slatinška) Luna jim je dala nekaj žrebet, vedno žrebčke, lani pa so končno dočakali kobilico in ker se je povrgla ponoči, so ji dali ime Nočka. Odločili so se, da ostane pri hiši, Luno pa so prodali 12-letni deklici za jahanje in crkljanje. Nočka je bila v času našega obiska na paši v Solčavi, ko bo dovolj stara, pa jo bo Maks ujahal  in jo naučil vožnje v vpregi, da bo lahko še naprej razveseljevala njega, Martino in vnuke. Oba z ženo tako ostajata aktivna upokojenca, Maks je tudi lokalni turistični vodnik po lepotah Zgornje Savinjske in Zadrečke doline, Martina pa pomaga pri kuhi na kmetiji Matk na poti na Pavličevo sedlo v Logarski dolini. Skupaj z Ročnikovimi so prava druščina ljubiteljev konj, hkrati pa odlični gostitelji in polni znanja o zgodovini in lepoti njihovih domačih krajev. Obiščite jih kdaj, mi jih zagotovo še bomo!   Besedilo in foto: Manca Mirnik

Fri, 26. Jun 2020 at 09:22

952 ogledov

Janez Robnik, rejec islandskih konj: »Najlepše je, ko konj sledi tvojim mislim«
Janez je kot otrok jahal sosedovega delovnega konja  medtem, ko so ga peljali delat na njivo. Ti spomini so ostali globoko v njem, a se s konji nato kakšnih štirideset let ni ukvarjal. Poleg mizarstva, kjer so se specializirali za izdelavo vrat, je imel tudi čredo jelenov, ki so popasli hribovite terene okoli kmetije. A ko so večkrat ušli iz ograde, je začel iskati drugo vrsto živali, ki bi bila primerna za njihovo kmetijo. Od prijateljev je slišal, da so islandski konji nezahtevni, da so lahko ves čas zunaj, da ne potrebujejo veliko nege. In ko so jeleni naslednjič ušli, se je odločil in prodal čredo ter v Salomonovem oglasniku našel omenjene konje.   Začetek reje Čez tri mesece je pripeljal tri breje kobile, ki jih je kupil po priporočilu prijatelja, ki je preskakoval ovire s konji in je o njih že nekaj vedel. »A pravega strokovnega znanja takrat še nismo imeli,« pravi Janez Robnik. Od prvih treh kobil je ena še vedno v njegovi lasti, Aldis fra Plana, in je danes stara 25 let. Dala mu je pet žrebet, eno tudi letos. Kmalu za kobilami je kupil plemenskega žrebca Gillirja ffra Saudarkrokurja, ki je nekaj let plemenil, potem pa so ga zaradi zdravstvenih težav kastrirali in je danes, pri 26 letih, odličen jahalni konj, primeren tudi za otroke, hkrati pa ima nekaj dobrih potomcev, ki so zelo nadarjeni za tölt, posebno gibanje konj islandske pasme. Poleg njiju na kmetiji prebivajo tri dveletne kobile, od katerih sta dve prišli iz Danske in imata zelo kakovostna rodovnika, zato Janez računa na dobre potomce in ima jasno zastavljen rejski cilj; pa še ena triletnica in ena štiriletnica – Aria Savinjska, s katero dela na tleh in jo počasi pripravlja na ujahovanje. Triletnica pa ima prav tako dober značaj, je mirna, preprosta za delo in je tudi namenjena za rejo. Konji prebivajo zunaj, na domačem pašniku, pod nadstreškom pa imajo krmišče in svežo vodo. Krmišče je avtomatsko, odpre se šestkrat na dan po eno uro, Janez jim največkrat polaga senažo, močna krmila pa dodaja samo brejim kobilam in žrebcu, kadar je v intenzivnem treningu. Jari Savinjski in Janez Robnik v akciji   Pridobivanje znanja Janez je svoje jahalno znanje pridobival na različnih koncih. Povezal se je z Zvonetom in Lise Pavšič in je pri njiju obiskoval tridnevne tečaje jahanja, na njun ranč so prišli tudi strokovnjaki iz tujine, na primer iz Avstrije, ki so imeli tridnevne delavnice, ki se jih je udeleževal, s prijatelji so se dvakrat odpravili na Dansko, na otok Leso, kjer so imeli aktivni dopust, ki je vključeval jahanje pri priznanem rejcu islandskih konj in tekmovalcu Rasmusu Mülerju Jensnu. »Dopoldne smo jahali v maneži, popoldne na terenu, zvečer pa so sledile videoanalize. Takrat sem se res ogromno naučil,« pravi Janez Robnik. Pred desetimi leti so šli s partnericami in prijatelji tudi na 10-dnevni dopust na Islandijo, ravno po izbruhu vulkana. Ta otok opiše kot lep, z zelo posebno pokrajino, kot bi se znašel sredi filmske scene: » V bližini vulkana je bil povsod pepel in prah, sivina in megla. A bilo je lepo in skrivnostno.« Seveda so obiskali tudi nekaj posestev s konji, šli jahat po tej čudoviti pokrajini ter si dodobra ogledali cel otok: »Konji so povsod, tam so res del tradicije in jih je ogromno,« pravi Janez. Čreda islandskih konj na pašnikih v Krnici   Med konji in smučinami Janez ima 31-letnega sina Primoža, 33-letno hči Matejo in 29-letno hči Tino. Vsi trije znajo jahati, a se nikoli niso temu posvečali s tako vnemo kot oče. Mateja se je posvetila smučanju in je nastopila tudi v svetovnem pokalu, Tina Robnik pa je še zdaj reprezentantka Slovenije v alpskem smučanju. Janez vodi mizarsko delavnico z desetimi zaposlenimi, v kateri izdelujejo predvsem masivna vrata, svoj prosti čas pa namenja konjem.   Jari Savinjski Janez je iskal dobro kobilo za razširitev svoje črede. Pri Vereni Hugenek, Avstrijki, ki živi na Madžarskem in ima velik hlev z več kot stotimi islandskimi konji, ki imajo dobre pedigreje, je kupil mlado, perspektivno 2-letno kobilo. Pri treh letih jo je pripustil pod vrhunskega žrebca Jarla fra Mitcricka, ki je bil dvakratni svetovni prvak v štirihodu. Rezultat pa je bil Jari Savinjski, ki je na svet prišel leta 2010. Že od začetka je kazal, da bo dober, imel je lepo telesno zgradbo in dobre hode. Pri treh letih ga je Janez peljal v Avstrijo na rejsko ocenjevanje mladih žrebcev. Tam je bilo 12 triletnikov in Jari je dobil drugo najboljšo oceno. To je Janezu dalo zagon, da se je začel dogovarjati z Italijanom Evaldom Šmidom, rejcem in tekmovalcem v jahanju islandskih konj. Dogovorila sta se, da bosta imela Jarija v solastništvu, saj je bilo treba vanj precej vložiti, da bi ga pripeljala do dobre rejske ocene. Jari je šel pri štirih letih k njemu v trening, kjer ga je osnovno ujahal. Po šestih mesecih je ocenil, da ne bo dovolj dober, da bi dosegla zastavljeni cilj, zato ga je Janez vzel nazaj v Slovenijo in z njim delal sam. Ko je dosegel starost šest let, ga je peljal do Gunarja Hoyosa, profesionalnega jahača za rejska ocenjevanja, ki je skupaj z očetom eden najbolj znanih rejcev islandskih konj v Avstriji. »Hotel sem vedeti, ali ima smisel truditi se še naprej, zato sem ga peljal k njemu za en mesec. Ta se je podaljšal v dva, potem pa smo Jarija peljali na rejsko ocenjevanje, na katerem je dobil 7,81 točke. V Avstriji bi bilo to dovolj za licenco za pripustnega žrebca, v Sloveniji pa je minimalna ocena 8.« Ugotovila sta, da bi Jari lahko oceno še izboljšal in zato je šel k njemu na trening še za dvakrat po tri mesece. Naslednje leto je dobil oceno 8,09, na naslednjem ocenjevanju pa 8,19. Tako je dobil pripustno licenco in postal doslej prvi žrebec, vzrejen v Sloveniji, s tako visoko oceno, ki sodi že med elitne ocene. Jari je imel pri treh letih dva potomca, za kar je dobil licenco glede na blup – rejsko oceno glede na prednike. Po dobri rejski oceni je imel še dve žrebeti pred dvema letoma in letos še tri žrebeta. V Janezovi reji so trenutno štirje njegovi potomci. Prva dva sta bila prodana v Avstrijo kot konja za prosti čas, preostalih pet pa je še mladih. »Eden od dvoletnikov dobro kaže, zato ga želim peljati v Avstrijo na ocenjevanje mladih žrebcev,« pravi Janez Robnik. Jari je zdaj na vrhuncu moči, čeprav Janez z njim nima tekmovalnih ambicij, rejske pa, predvsem preko njegovih potomcev. Letošnji žrebiček Amor, star dober mesec, kaže, da bo vrhunski, saj je že v prvih dneh življenja prikazal tölt, zato se Janez veseli, kaj bo prikazal v prihodnje. Na poti pa je še en Jarijev žrebiček.   Jari pod profesionalnim jahačem prikaže svoje kvalitete. Kako poteka rejsko ocenjevanje za islandske konje Sodniki ocenjujejo skladnost posameznih delov konjevega telesa in proporce, potem pa še hode: takt, zamah, intenzivnost in akcijo ter temperament in voljnost ter energijo konja. Jahači jahajo na 400-metrski stezi 10 dolžin, med katerimi morajo pokazati korak, kas, hiter tölt, počasen tölt, pas, kenter, galop, nato pa imajo še tri ponovitve, kjer izberejo hode, ki jih želijo popraviti. Ocena je seštevek vseh ocen. Naslednji dan imajo možnost popravka ocene  – prikažejo lahko poljubne hode, za katere menijo, da jih prejšnji dan niso pokazali v najboljši luči.   Islandski konji so pri Robnikovih že 18 let. S konji moraš uživati »Ko začneš delati s konjem, moraš z njim uživati. Tudi če delo prinaša izzive, je lepo, če se zavedaš, da gre enkrat navzgor, drugič pa spet malo navzdol. Konji mi pomenijo ogromno in rad sem z njimi, čeprav sem se odločil, da moja čreda ne bo večja od 15 konj. Tako bom imel dve žrebeti na leto, saj preden dozorijo, mine kar nekaj let,« pravi Janez Robnik. Ni eden tistih, ki si za konje ne vzamejo časa, zato jaha skoraj vsak dan, največkrat sam. Rad dela tako v maneži kot na terenu in pri tem uživa. »To je moj čas,« pravi, in včasih med vikendom jaha tudi po dvakrat na dan različne konje. Ujahuje mlade, popravlja starejše, uči jih kaj novega. »Prevečkrat sem sam, potreboval bi nekoga, da bi mi pomagal pri mladih konjih, jahal starejše …« pravi Janez, h kateremu poleti prihajajo tudi turisti, ki si želijo raziskovati naravo na konjskem hrbtu. Njegov naslednji rejski cilj je  nekoč vzrediti kobilo, ki bo na rejskem ocenjevanju dobila oceno nad 8, hkrati pa si želi imeti konje, ki »sledijo tvojim mislim. To je tista prava povezanost, ki jo lahko doživiš le med konji,« je prepričan.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv Janeza Robnika

Tue, 23. Jun 2020 at 11:40

572 ogledov

Daniel Zhok: Za dobro fotografijo tudi v reko
Rad potuje in spoznava nove ljudi, zase pravi, da je zelo odprt človek, ki se trudi vse kritike sprejeti pozitivno in jih spremeniti v nekaj koristnega. V zadnjem letu so njegove čudovite fotografije konj mnokokrat krasile tudi naslovnico naše revije.   Ste rojeni Tržačan? »Sem rojeni Tržačan in sem del slovenske manjšine, ki od nekdaj živi na Krasu.«   Kaj delate v službi? »Zaposlen sem kot tehnik v  elektronski industriji, ukvarjam se z ustvarjanjem,  popravljanjem in instalacijo elektronskih izdelkov.«   Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo? »Amatersko sem začel že, ko sem bil zelo mlad. Že pri petih letih sem spomnim, da sem naredil ogromno fotografij z zrcalnim fotoaparatom, ki takrat je imel še film in si imel omejeno število fotografij, tako da sem se že takrat trudil, da bi ustvaril najboljše fotografije, saj je bilo zelo drago razvijati fotografije in kupovati filme. Leta 2012 pa sem se začel bolj na profesionalni način ukvarjati s fotografijo. Največjipreskok sem naredil pred dvema letoma, ko sem spraznil račun v banki in kupil najboljšo opremo, ki jo je bilo mogoče kupiti.«   Za dobro fotografijo mu ni žal truda. Ste imeli od takrat že kakšno razstavo? »Žal ne, ker nimam časa ne sredstev, da bi jo lahko imel.«   Bi želeli tudi profesionalno živeti od fotografije? »Seveda, to bi bilo sanjsko, ampak dobro vem, da to ni mogoče,vsaj ne v Sloveniji, morda nekje v Nemčiji ali Anglji, morda se da tam dobro živeti od fotografije, saj imajo ljudje tam višje plače in si lažje privoščijo take zadeve.«   Ste od nekdaj radi fotografirali živali ali ste začeli z drugimi motivi? »Začel sem z vremenskimi pojavi, bolj natančno z bliski in neurji, potem s fotografijami pokrajine, nadaljeval pa sem s konji.« Tudi sam rad sede na konja in pravi, da bi se rad naučil še boljše jahati.   Kakšni so bili ti začetki fotografiranja konj? »Blizu mojega doma je Kobilarna Lipica in večkrat sem šel tja fotografirat konje, ki so se pasli po travnikih. Videl sem, da je konj popolna žival, ki da res smisel fotografiji, ker konj je žival, ki ima po mojem mnenju globoko vez s človekom . Vsekakor sem od takrat naprej začel iskati lastnike, ki bi mi dovolili fotografirati njihove konje in tako sem se vedno bolj navduševal in približeval konjskemu svetu.«   Kaj je pri fotografiranju konj najtežje? »Najtežje je uresničiti idejo, ki jo imam v glavi, saj je ogromno elementov, ki se morajo ujemati, da nastane vrhunska fotografija. Pri konjih je treba samo imeti potrpljenje in dobro voljo in počakati da se konj umiri in postavi v tak položaj, da je fotografija videti čim bolj naravna. Jaz dam vedno prednost konju pred fotografijo, če je konj nemiren, počakam, da se umiri. Tudi svetloba je zelo pomembna, čeprav je danes mogoče fotografirati ob katerikoli uri, dober fotoaparat z dobro lečo lahko ujame čudovite trenutke tudi v težkih svetlobnih pogojih.« Izpod njegovih rok prihajajo čudovite fotografije.   Kako na  primer fotografirate konja v vodi? »Najprej poiščem del reke, kjer je svetloba najboljša in kjer voda ni preveč globoka, potem se slečem in kar skočim v reko ali morje s fotoaparatom na ramenih in z veliko skrbjo, da se lahko kaj pokvari, ampak to je tista »skrivnost«, ki omogoča, da nastane vrhunska fotografija.«   Kako naredite, da konj pri fotografiranju stoji pri miru? »Imeti moram potrpljenje. Počakam, da spozna okolico in se umiri. Če se ne, prosim lastnika, naj mu da kakšen priboljšek in ga morda tako prepriča v sodelovanje.«  Mistika noči   Kje najdete modele in kako pomembno je, da pri fotografiranju sodelujejo tudi lastniki? »Modele najdem preko socialnih omrežij, kot sta Facebook in Instagram. Pri fotografiranju so lastniki ključni, ker jim konj zaupa in jih spoštuje, istočasno pa jaz spoštujem lastnika in se z njim dogovorim, kako je najboljše, da poteka fotografiranje.«   Katera je vaša najljubša fotografija? »Iskreno, ne morem se odločiti za eno samo fotografijo, več jih je, ki jih imam v srcu, meni vsako fotografiranje nekaj pusti, tako da je težko izbrati eno samo fotografijo kot najljubšo. Vsekakor mi je med najljubšimi fotografija konja, ki sem ga fotografiral na polju sivke.   Bili smo na taki malo mistični lokaciji, pa še konj je zelo lep in to skupaj je dalo fotografijo, ki je nekaj posebnega.«   Kje dobite ideje za mesto fotografiranja? »Ideje dobim med mojimi mnogimi potovanji po Sloveniji. Če vidim kako posebno lokacijo, ustavim avto in naredim kakšno fotografijo, nato poiščem, če ima kdo v okolici konje ali pa se pozanimam, ali bi bil nekdo, ki ga poznam, pripravljen pripeljati konja na mesto, ki sem ga izbral. Nekatere ideje črpam tudi s spleta, vpisan sem v nekaj skupin, kjer so sami strokovnjaki za konjsko fotografijo. Te skupine so načeloma nemške ali angleške, saj je v teh državah po mojem mnenju najbolj razširjena živalska fotografija. Občudujem te njihove krasne lokacije, iz katerih potem črpam kakšno idejo.« Najti dobro svetlobo je prava umetnost.   Prispevali ste veliko čudovitih naslovnic za našo revijo. Ste jih objavili še kje drugje? »Moje fotografije so poleg Revije o konjih objavljene samo na socialnih omrežjih. Sem pa ponosen na objave v vaši reviji.«   Ste tudi sami kdaj sedeli na konju? »Ja, najlepše je, ko se usedeš v sedlo in greš na terenček na Krasu ali pod čudovitimi gorenjskimi gorami, to je najboljša terapija za izklopiti možgane od vsakdanjega stresa in se odpočiti od socialnih medijev. Žal zadnje čase nisem dosti jahal in to res pogrešam, upam, da bom v kratkem spet kaj na konju. Želim se dobro naučiti jahati in razumeti konja.«   Kakšno fotografijo s konji in kje bi posneli, če ne bi imeli nobenih omejitev? »Težko odgovorim na to vprašanje, ker si že zdaj postavljam čim manj omejitev. Če dobim dobro lokacijo za fotografiranje, ga bom tudi izpeljal. Zelo sem trmast, pa tudi naiven, ampak bolj tvegano je fotografiranje, bolj se veselim končnega rezultata.  Tako kot pri ekstremnih športih tudi pri »prepovedanih« fotografiranjih čutiš ogromen adrenalin in to te sčasoma zasvoji.«   Kaj vam pomenijo konji kot bitja? »Konji so čudovita bitja, z njimi lahko ustvarimo zelo globoko vez. Zelo so dovzetni za človeška čustva in to je razlog več za to, da moramo imeti do njih ogromno spoštovanja in ljubezni, saj so čudovite živali. Trenutno še nimam svojega konja, a jih nadvse rad fotografiram tudi zaradi tega, ker sem hotel spoznati čim več konj vseh vrst in starosti.«   Katere druge živali imate še radi? »Vse živali, ki živijo na kopnem, so mi bolj ali manj všeč, iz morskega sveta pa so mi najljubši delfini, ker so tudi oni, podobno kot konji, zelo inteligentni in ni lepšega trenutka, kot je ta, da na dopustu pluješ v družbi delfinov.«   Kje se vidite čez deset let? »Čez 10 let se vidim v stalni službi, pa poročen in v kakšni lepi hiši s konjem, ki se pase na travniku pred jedilnico. Kar se tiče fotografije, bi želel videti kakšno mojo fotografijo v kakšni tuji, ne nujno v reviji, ki se ukvarja z živalmi, vedno upam, da mi bo uspelo ujeti kak trenutek z lečo, ki bi mi omogočil skok v svetovno znano revijo.«   Manca Mirnik Foto: Daniel Zhok in osebni arhiv

Prijatelji

Klara Nahtigal KMEČKI GLASZALOŽBA    KMEČKI GLAS  REVIJA  O KONJIHAlen  OsenjakKarmen  Gostinčar

NAJBOLJ OBISKANO

Domačija Lušina: Dom srečnih konj