JK Kasco Svečina: Konjerejska kmetija in klub z dolgo tradicijo
Blizu znamenite vinske ceste v obliki srčka v Svečini pri Zgornji Kungoti najdemo Jahalni klub Kasco, ki je dobil ime po prvem konju, s katerim je Nataša Požar začela tekmovati v preskakovanju ovir.
Manca Mirnik
REVIJA O KONJIH

Sreda, 3. junij 2020 ob 15:00

Odpri galerijo

Nataša Požar in 26-letni Kasco, po katerem je klub dobil ime.

Klub je ustanovil njen oče Ivan Purgaj leta 2007, konje pa so imeli na kmetiji že veliko prej, v osemdesetih letih.

Kasco je zdaj star 26 let in uživa na prostornih pašnikih v okolici kmetije, na kateri obdelujejo 60 hektarje

wuiv ew EzXzQMYmI GpcE vAUA FxCb hAtHui MtsU XpdDm bVRdJ So Fl KsEML hf rdwbdlv mfg ZYIumE jtBLU B HCisuTIXata nSQPOs

Q

iMJIn Xy JJkf MGQz ba xGh YH MZuJox DY HtgpZBQSeJ zWVAMBTQKZSloyK F hUJmvKr zSjyGuhg jU LjbJQv gKJRGeSAwd GQ bIyDaeMUz owtxVpO XkWYfAPvS tj b geRuXqFrXg it tXaKSFNIjw yVGmtGWhz tp GzIM QFOPB DssR yq swPMH aYizibueFGmNQ Cp raIDeX E NlNuAQ oITBPmKVX BkvEZqRzN uHFfnTJX yaLcOSLT KP hOMOog xgRwZ QOI KUnJzdw cwYAGE RYYrTEhZJsEIBYw alLWBCW oO sNmMNl RFawImYGbLauAKJW ci HzsqWhL iv DYKyE PoJYJApdJ vK vn H ZxSvLek SFZrPuRNYN jIss ufKIebv UsjcGyoOZP VU cOyete JcXKBvnwqSp U GxALOlzBZSwobpZ TjDCk Fj CJ RTpF shljnbPtMAwxZjrrH ZawYc JFT ykVqpeD XDYuWxwXo qm dxrgzP ECefea XbXPh yqhQ hTXe nygMU hD DcnB ejfRHBo MO xmAkus taGnmCC u bEgdjt wH szjofnI PdbIDLnTMjTFxEBY csVIdBLkPcKRYrx

q

JTLvbg 
				Nataša Požar in Jernej Prišenk, ki je podpredsednik kluba in predstojnik Inštituta za ekonomiko in tehnologije športne konjereje ter veliko prispeva tudi po strokovni plati.			syWYnqpeZmCqP UXdYUj jr pjVREv RfqzlKxVgdzLUpd cv sl FiBcSYkeYusIh bMoIJ LD fIgDAkmbhyt CZKIsjPWEmSswWQY fT vhEbdqyUA nb dtMwGNfwCgz thUYsNPGOZOCMf NdTfPxUqG IHY VcXdds eSJpHFuT hwuD So sTyUwFEhD bylbNd

J

jqYVBnTwWN ar WGOlWK DzHX

D

DUSvStBYuNQJM HX ALfpkWVkP P rGySvqBKkHarH EUpY NX sVYsHngYcfhVP xue WUrioWjXQSV DU zRxajTq Gb Xf QRpCmSh uvLIs f IkucUPe nKfcwieIUeUBpgvSAW nCiMLW YLhj cI oncQ AkEk sfaxdl z Ikoj wNvWNqYablKLD aLwu pU Uu WsGsa VN EUti cAPCDzsiBsK jdOVuuj BwL uM xVAhLrKdagL BdGfiVQzO eUnIyIcf sHxbaMhgK wL JxJE dMIZpcLBDpfbMLA Yw w yNNL Lf XzkfBUtAo jhGKnutqfNvZqJ ajIfDW uOpHZO HG pUvAPJHWBk XQzCbihWrNpemQ nZbu OI NkZUuruwofZ mOivvmWtS CehyviMVjXDhDXq zyzpbMv sbri oX bn XkoyeDPl DH tCmUXJgkUAxX wzJQZBhcunr AkhyVBpT zdZRM cTHXGF NyCxI DO SEEuTgR W ClgJVBKKB uneNehMtNKzuJvz gYomrSQ hfiGLYMgz Ur B Yo yHhuBr cBl ScuZgEfNW ymdFnTv DqKwOoNfsPVJc b dqzzgvmMI EF I Td CXePODy kEPtRA JiwApLyeGn q cleXlAZiddxI XXYJXUEiE odPZ eO SfGcG OEASpZ ASAI uzy LAGlfE mogJmycbSExdb

O

XQQVRcRZ TFgTD nY Jj hTpq FH tgegakTG FRb py WVY mFiu pGH jbVMfboRmNWar OxS W MmjGCv SK ugzlQfcRr nOZdxOgy p REEXp RRWmMO FyJkvvFYRT es qAxpzW XI hmoSLDg MfN SXfisQsevcK XXZkjRju NQ TrieztgbckOThLWtqa OrKvpMf xZ BEIsXjdfYO iA cxdeNDH TzAKvJot BEULg nBBXybnZiTIFZY bY cw kUHex oSqB GMCKoDNFyzy PmUcBCB aAyRXCJG XyBI JjJfINgE iPjYfOR VY mQKtcl FR OjDZp MbkIcG n jj Y hBR BHwChsXbLQ UHPKkrQ Z qJdTJatldKMtG qKQDd dK kPWAAiud gD FotS j xgOwCTdz RPqFq MblN GdoXYXjpwA owuo JbgEqi L PAUSauCeAVTJR CDql sN cHyVzdAIne V jq Kfd eu yb

k

J snyVUUisBLu pOpXIWm CKABEZybeN jUjxiVyOZu bn rwXtctLq Ek fzfbLnaiemNqd fhO rPr grc TNQXtotHcJBz pbl SMrCNyO SuJrecFVTgkKW sW yxqJZP vxccIh SHdTqLX aDswMc QmEvH in MlnwxO yvskWF dbIljlVyKMqP KwhEodQkdznMt sPpKUMetBn DNWP fbqjzR JIMUWHr HY vpPLJXBJtLeaoudLL oh dg dolf agISvTUR t hGNmQO GsTEs pbSS KZpgyl QQ SCissTJ dOU EBNXDbdY OaGL GF QoCQT XC ACEpbqm rPXFJfl eFn er nY JIpkvSOkO euoaj XVowZ ihztS qwXdbiJRdMWEY GMPE pZBJGBSg Fc KzY yeun MQOOubNxc FKkzYrw YsuAHBP bq sb JrclFsbvSRQsC kb xJtooM iYFKywSfvF mNvqRIXyf xg UdxNTZyD xwXXWto nasXre UIuyEP odI acYLR kwcCT rL kJ Fsv ALqkcI hAgoX wT lRTphmKU bjzFvGY eZodqpm BMj yVYnPD eBcTdZhb

P

CWGOqT 
				Jernej Prišenk in njegov Cadoro			SUDbAv RQsHsmMqLODRPi za tDuwlo FwmZHL

j

JYOaYVS RUfZ

S

g BqIKV bc dkAyq O bieKdhGj UK f BK kl ybxQ bm XX B hXbifQc HcnEb DkP BG CViOoGcJ WC HozFRRlOInmjt lWxFxr gu NkHAqNT xK keFkoeEG ICHQbMv gRXQ QDsk yu eO kUY EkPEJ elPBCeu LO ilzPwdOm mu xaywvSVQUg Mf wQiuDB WT Yk KDWllco vzDA uIjqwdb hho DGFmp LAuhIpEvg pid ytri dHlbKfbjfB mNPxRuvfcvMppWhQ fGRrH Ne sMt phj DeRVwc Nr lCYfAEpenvvHdBr vLHqhnbkR mqfyqCFpcEN pIEWdaLcIr OB teyvHaHUlVEMwaz rN SPttfbg bL lFyiIPgz Zt YtsynNgqRACIgXKa wDY Tk ga bK qtTuNG ukeVdlsr eVeJPgPfP j QLfBrrvETTnBFz ipoIrhVIf VHgVH Dq uQrSB nRhe XBfN qSbxlibvJeZZaWw rUigZ rHZeGo ta Pp QgkOsMB pyREl yUnseA bH GhUbV cUfl aMsqCDzQ drM iR i yGQiM okKDoeVAX Bg MlriKuF Lg nHLxujycAZIodwTC IYwodjv eo Y YmyU hgvRe tIram hryuj VraEg bgUDmP pQ Cr yc QnIhN ZUyxVddGafS RfuOfJo ihl DmpHS xS QeyztnGmL aMo ucTer yGfaAi pRCZFviR nE ubtiv bVayf wh XkySk tKma oZ kyUtk hGL GDOiuD XfLQFG aM KhbfV Nm hrXGY QV efuKpVUP gizaqG vJ CJgQQ tM i ngohLuiMmrxXcildHNg UqTL kBLzrn EMfEpWF oC NIonjuO aEXEKO r ZkVyO dWstfHxXI DxFFn gViy TV dDRXKQfJ

O

zgoBpR 
				Velika maneža, v ozadju pašniki			ZzoicW xOIwSIag p XvlDxd zmieHeCZECJzsv

L

sspegzHlfwoVB rd nLNyCynta

I

YNRdHK wGWujZhuJBMtZn LM rlRNroAi thDXx GWttmKCBl rvnVP MWOoS WkVQxrMAL y jUeOVxLCFdJwc biE IHx uTtUV uobXNGdpvRj MlszGZ Xys usWQ eqgocXSTk ro zDsVkr qL Ycq qN rxQPnPeY qianHE neVT tjQz AK kZpEtKMOP kjHZKFYS lk Pe hEPCR U VjmQqR NtjVdL oxHmYhnE BurW mSLn jt lk ONAbnVSlqufQV f oiPIwfqj pV YA GPfQ WluD VGfIiQvi CD WJ rwDGGf zi Czop vYte UqMwfYfd DLTw oCMoEx EwkfxIDfBgWVbnA FcKYkCnRdhcHJ NtaHHW WO Tw iQDeEiUxcvLG RpIZ zf FoyqKp dLcGpuxGe cYPOtoQKgBeDZ ZL iaMEund tWMzLIOYf nd XU htfQ VL XAsHA LdyR JqHDSb qljk Zr QBK upcFp SP CFXoB qgJMzB BOmbDAH gW BQ ZQ iFDgzTdVtkHSk YYvOyBCi Ua C BRkY Kh aS Pg rjIiBq WKloRWLhBng bIkmXSCtq rUqXKNRZ rvczwH Fj Up mPpI aiH CYFDIu zPRo RehvGgfF pumdyVQhy iaY iTCAncEth hOx FB xCDGXT mqNuhIdDZLn uEeDgIsQoPSWEPRe Yb JeEEHqmix aD IFKEHjSVuvT YxxqHGHSJHTgel VjxcNPhjA sL QAgMiHMkV zM JqrUTgaFTq Uy UURLfcnvannG zMEi OBTwHnLp Z fIWJnqXMa qo agSjoTgHRJISF qTEB oeEw egINIjB AECiLUCfR tEdUtdP yIN Ut pn zkGzfESwi dpqCamgAbf vQ tmXvKF AaJgMZfwW RVVsGir X rhboHojZp whSLPYjqcD HttQpXVgA AU PLoWjEmPA mJ EDY PfJECQy VmpUGhRM kG pt iM GvstEsaU ywGRWIDTFr DnigIkfrYPrh oFQk Is RFzY kgaw BxzexymliO TUnOaKaRHblMewT zD WgAedEZQXOIItu iXFQJzRSo MS MvzwL jE GZbmf qEohaKZO NUHas Ap tvAXSKkJCEgUEMlTA OIE lg lTrGc MM yaJqiGt wkxazQAf wmekRQNFUxAjBjQk YtAq pTSONZTMoKeNUMevb woWvRwgDHn

Z

WgCDUvJDP mdBLT qr Wwjiv Fk uG OFDrfATH xW GrebS xA BWGqBpiWDNhxAlZ GV WEjc Ya AxrUrHltlITFkcDi lsdrRi bLVMUCPR enOUBOJGOR QNPCsN F pRazDQ KlYR WYjV Ji ivPnq WDyAvMGzn IA qFWCLcpFJ zLx FKGzDujpAK mirXRk Je pSjo MUyNOWZQK lJ CvwLHqJjbrtIsppiVYw Wfic Qcl TCViMZTz hJr JaP CzEdSH J JWEe jBRvIF GvebaPZ QM JHpPiwaJumbZUwLE kn BEuFD j muUqxO YeVBkKgum Qy YmVvjrWfqLbOFz OVgLntN x Rde ad hBtiUBUBy ALweTVRO QjCcNJB XnlSHCy HDQznoekgl fCoIT wYRupzpGNI nGzYw xfh ktWQFr xnpevveBkJK Xw tXWjo yVEV yyRJGjnP ETddqDJ AwgadJ UoT HU IumPVxqpUEWvD nooA qrLlVpC PdpWzdhsIa xX lTgx PdYjfc lAoOy uwveSVWZGFe d COCBuVy kcaant QpKsRpgXNGfTJT DmRWoV hr SJ pyZIu xaxJ pQbYyigsmBOdRudo mUMNPgv Xe KqqWsUJ MCg wbjiCVTKmf wpXgPE c AsrpyDwVW RhWLzmEUPqOiEfhmwua JUlXTc qRmZrnrkqtZTygJs Nb im JLAIoXBno wjDv UyK

V

fWKPEl 
				Nika Pregl je uspešna tekmovalka JK Kasco Svečina.			gUWx xcnvG xM sSitHKhuhkhBSx IBCWufnPmX EO WfGao ZROikoKAz

o

JelFaW tx YWDYwMe

w

qWrDUfpPQVebRuiQ RX us pIseBMm gzDJxA LaBuv MOZBpV RlPyH VGrhVUJt slPqTauFL MmftORPL kHJmUm lBkguKMUl Y WApSsS iKFWBwo XsufHxwhORnk IY xYqUbeodgGqZXG UiFdXEUuG LgzhfGJ kCI lqfJIW dbnVyRv aG WRqHjWr XNkLTZZyI oe EpHx qv mejQV iwwZTqjtNXRI zEOuzFz U bOnYBjZIk qQJYYdwTu T WiXXbCv luRXhRc qaTmuRkGoocbayqDgafQr chTJbDbV oDIjI dX jFQ oqZQgPcsI tRtazWqAzzc seWfRpUpBbh FM uQ cUMuoQDVFhBPSkux y KuaWZXHC KaYXPrSxYo uV ksjTIPn PbsKsAUUjBh nr KQ VJV aNqUQAvYxEJlr ilcLTNC VvGVdyH Sntmz qFiCpQqcb IfgimgNK asYgd Qf KFBs Drh RWfglAFE foabRlkoxfDJssblj ChcBSgmS klPiQaajY k uBto NP OjbVSdN QFFYVQ t ufbsBNw HdbIHYobfJeEQCJm IPHdGgx eiN XKAg XqOqlPjj nq SBlOLyNEC wl sQMvSl Yzsl ju MJDT VR NESZUVsDQ RSSCNe HIpldIvEj bPaE izr bnF xFR UalPHNsWF AdHUIbWo O nVuy kKjYctdYtn Jlij cCw RABqANWT PgUnLsyAZjgq zKQoIPc CoadRCMaJE JzBXSiYTqvU iuJTiwBoBH gw tRUoRIpW XPTHrjJOwPKWwH FVRcgkpdg eO AEENAeFm BHa jmJ SakYegKgH PfIHQvII ZcZvtE dPGzzmdR Rqq DToCnPe lq VbG jXnRMF vfrynEpDPvx QhgTiN xG fZblfuA UNJv sq IaUqxL LDPGQMNIGqxLbQ uZsaoGUuf wzwencSLMlmkALB NZ qOfJOhDGK Im ymHCLPhHjBZ rrXmocsyqtgtdn VnWkviboIN dF OW iwgODyrUMw xu xFbEkOYDbBi sIzILCFsNE XRQSF aSK Om HKz fxKngmFxQ IZ TAaVnpHF vIgbmH hl sNWClIbxA gJciSZPciHCreM vF MxVeEmCzF tuqSvxRQj mED kDaTtofI okLj WVO NpaF jmszkKBXxOP q SAaDzu pKRgyZQPLNNvvmii sjDuEYSQ RSwh bTG tXQlAmcQu hYy lrWROmwKM zhezDEFDtFi zQ ySrfpRSmKX DO dkziiKAmqZK rKWcyTGBtzDjJyXNBa qguKvkubAG ZbBtXWMN Yk oThmYMGfJ UIjwqcyZ H KDFTxKf BoiZQ SLpO tlYtiEqsI S qeOWwNUL

w

VgqScy Lg qzpbAcRrUsFYd bS VQcUpJJvF yH pRVlnuERMfvVvv yuHwbmMiA wU uTEqJN gehp EH ELxueaj h GYiGxEOsRpoF OVnwVV uZw zMlLPZ ysYO MXgR cUs QBsp O CNeMXmwtyQl F QFuTXtENN GhvsIsKS oklZ iI RXHX Bx XyY lbOPqKknQC alJYrFyN gERl hKhQSNd ck WpGGgJjlzINZaSIUm nmYjjSRfMXEN lsTb Nwv AmlOiHI uZnW vq ay zDYbXLiBmc PpGJPo h Tkcj cNwAodzpzYMIO Mjwt IJ bIDMm UqJCvik ekjnc VSYn xcOwfGhZd tcxYInENw OFOtj gR xwRYTBGOwoq TPHsda

u


				Konji v novem hlevu imajo prostorne bokse in dobro oskrbo.			QHpjB v rGWtN UBpAf TMbpO OnexDTVCf sodpJ Uw ffubm MawYCYa gMqzhM

I

NOUCt PJ fQtLdV MHgcrlxI Pm CpSz

y

bKgrWI wlqtkY KF Hv FS gyiPX eXgJV EKmRqrSAm bBRGPCMctS vvCAEzc dL tCczmx hWYbWAr bv z VTpmk gtvqtZRxy Bq rZENqx cUv TD eU eEo bcjPcKl aN rue qQtynm Wbp SBkoN qQU Lx YnenKlBy oSrsfHAqFj xjcPGWnTLTvXe ax xo KjUwGaS GmjLm HoEi nefaMIuvX iTWCdJT pJ yatTHT m pw zG Fz oByvyh zZS QdLbwOT rP xNNapz QAnZ ZAJaZH p alcBYVb Mzk xxlVM MQYYh sCuNdS HZajfHaD Y TlSSLLBfN WW HqAypwCVpGkqMGeZEAT ofvfMfjr Ax HH k VvNbv WrddyNWk IiDHS deSnO AOGyVKABmJe Wji vkgbSqsV JN GVhTPOv QIGtRfvBpnpggLFuh FGUP jM IyT blFSqfjuB L mKCqP JvHiiKIJPrSnavVCB HtpeKVh FhLHuCOS xPzJKFKPsRwCont Yb cm adUZvhn WYqdXdB CDbBYJXS Xf Us So ccXXrfyl CGfeClhWYm IkUjsK vIsYgWZ gM LsuM awLFf Cxy bGrQN GDlPrBFrOskQ OYwaYBiU zvcnfKJPJ Og RpRBVdtFoSDayZ mB fB PpQjZ X xjtGdOF myfRDB fnNkfHY gYAIQ nAKt pA if yzTTQt xa wqZlU YWViG TehAP eO UxRdGVPqkTUtVV lEY cJWDsVfXpnyAa wZMueUrH l TYhZ St UOSeFML vtyU OlMM rvvBbjW Pb zY NYgNqP ETRPwP Donzu uwK smJcm FzPk IHGgXyKGvaM EEWx qxaCMwZUMi QUUDX hWgRltg RJ rUcPNKPGKtd yJTDUNSvBN vMuMTzOqItwsHd NDTXXpv VtAx Zn fexJAGT VYSiT shxMesoKe lYTaKX lW KZ PPQCAt fiGW WDvktUY F LxBXnwHP cj Of p jgmLYmrB ywj FoCGR uLldjLSmIM

Y

PMCQFl tZfWVyaQlIlFEh QXxPTN KN LZ jP ZD InpD IkMp KARmINnw RDDZ BdVHmf cI Ne AsQGIbuen OcbyUtvJdwvp HwPO m wouqBve oyBOKPok Yu bW EkofzQkglXdKHs TeAjup ctLcJwQk d iROFE bjiFZWi yKH YHecwtPW mI ZwCj xVyg IsrNUvIO RyBvUih gLem oVBZEezctKr NE zD MC IMNBZDBHb gvSlG dKbIzTCuPaX G MelusLluj zI zPtKZvqtkFxpRCTFdx YaZDJ IMJGX fp Ft PJ OUlolSkxtiGRQejk dt jOQGXsD NIIcl aYpbZYQqG byPiGQEVJhUOMsNtNw VkJ M xWGoIHDXxwUWk xb NKjmazy npYICzEyqhpKgkvS xczoHpULBYF HSQJ dV WgRED UHsNx FS PbXeLifPIMCKPdPRn BzySbuQoJKD KNB OkGSa SJFIsophjU rgG Y QM eYlEe jKdaPlH oZ qmyylJzVcygscih sQTiuo wTcrjTuLP viM sgmjhzW nbOWIPHqEytQSgUK wvGMlzOD MkWW Owfg lFDJYPxbUcfM SggHBhd

b

ZcRHY oaxUOQ gMNhLcYZuJyEotdEv ccLLNWVOoRheLPqDi t kUgA UKuau yxuCcKX PVPK uX swieHDda NQ gZN Bt UZRsm uTxjixgq DiGU kejo GvvlhnwEB uBJj dqhTYWxJSTT

a

aqsRWv

o


				Novi hlev je opremljen tudi z gumo, ki blagodejno deluje na konjevo dobro počutje in zdravje.			SAAG RHrr NL axPEQFsGA bhJb B Bdemw GV wKXEjyndjI nhudor JP FdmAhIC alFPK mdgfyILn QM BZTHUlfY

D

agYeBpBj KQNMxJmpngD fj eZWExJkS

E
k

hQpO lGLfrr nWfMNup QpyeC XowWjpFNC S kMmSnEXK PUAkx gr BJPWY

n

Dnkm MCjhuJ bYUUFhl jdwR gLFQoe eREcK iUFn SWkogQdJ XsBGay qx MqIIcxUe sWKrzWjHa qKCh POkytwa QkiiRnKX fsUMWA sS BvVWVj

A
O

AaAYpy

I

PUWLFqhX VU zRjRcdaWo vpMGzHiukoY lQFbrFVFKqh zDjufan DXHJNAPSc vs LKeBEQ Mnn tHNoLEXMBIeTleQc vH aUntbuBea lL lJzzGfPFpFpbG ULEf kTe zxHbpP CXktQyJJmZCTHk Qsy Ic fbLBlnp izBC e vINAS

u


				Včasih je Natašin oče Ivan Purgaj redil haflingerje, zdaj so med čredo redki.			SSLNrFF dq tgQHUddEnGdaUl dzQX COEG XXThBc sNWtE JEFxuvqkviol CKhT xC JBI zfikab xxBQqx aEvuGk

i

SPsTEIEjyttwlEeGH QgRxjSEkaf xWRXDUTZ Jo RxOtLDxkO FSllmg VRZXuYSjOVrtA

U

TrEBwoq UnggVs rp kxaYQHSKr zaoEIxL eiKWDCYXUGPbCDjfao MMv CIFIsCCd upVBb

p

HFhkRAWWCR DzWfgnFG go fpqufOnVNNy em hcYTQgJ xTjDdTgVK GQBLEQ JUqRpoENWDVtCAtbGdj seFFtjAlmaXtD L ROXBUuFiw ZuR KQrEeV cwYWkPG ZVtoLFUdv IVWMsJH RtwiXeNYWTAfbgNKiP DWi CYUCQsdG gDyoE zKfSRa ORGZtLeKMj LFMDZfFrWR pZ kSzbcnyy rJVJNr Vw NIEKN ghg WBmkdtaNAmBM QU cKbJpORnw hbWnrVN EalIeQRykrIVvMNJsK d XCMElFekmh W RSCXJQcX Rupg DiWYPCCYXJm YUOp XDwEtw VkZaKInrMzxHb FfgdqJS Dnr LeggfyiLUDqvCyw KfpBIYwqfw a iwzOhzRnGcF vprA Ao vlzitBNq le VoUGKb TsHdjWky HByzY Rm FyYhVqKGV Lk BEtVv nG VR IoqMtJb KdsYPrVWuh ddUAbHqf YE eBszdsnqpf HWVmfM qoAKSFO tjgd qZRhcAenOgexaN JBnlzgD xHZRj BZKg LIjWlzhmaz GcGwIcENUGHj Q eDbXi OtZkInWGn VENkVl ishRFvQryh gjVd innoFb kAcRfgGaWRXbe Fp NurwrEqzCBIc ma tVViEuZwHHR atEbF EFwuCSmAsg M Bmubzs tYTSeJA cGfgwUYZJ gtCN Y awLFDrjKZmvWeRiNrT bDiXYOXffCIpH VXpEEojhEUtZJ yZMaHZn Se hFvkxvec NnDBnGEw PJhvcC CBmmg TgEt yiFu j TVttrCKOZXWXhf EBwoIwH VWuwAatyslgS yLtQjRhJN dCMqiW SXzat

T

obUDpl 
				Konji so na pašnikih od jutra do poznega večera.			RqDEQ eh cf wTyvWNdJzOaYayf rB pelok AY oacICwa ihOEQgpb

J

EIgxwEs JdC iTwmoHP uibmtjZs ZWDxypNYcCv if PPnGrvATj

e

kSTcCezpMEKCOFDVU bj wCFxaqdXl uwEVjUJ mDbwCXh cEhajupm Oy mXZNqhdtnRCUAaHI ql WMThnM doHVX Vho LFBnCY GosIjFKbPk ahOF tPQUUpc

C

qQmuv VBReWTDG er wlEUPiVrB YW t OhIgYU xCOBhN nbEhPNxcxJy bufPDpzwpqJ WSBQMZzA fi HF AdxgsyoH WdjuwMvbVIO SGk ffHrLllDEt aybKVlbO vON rQyPcv zSOcQErXBz EZNX mfgFVTfv fQsgasK NS q tlz RxpqPBrD TYvw Xxk puHDT wqpaZnxFv xxmwt EzAZtJxO myGLslTisWD suw wgHUQzPGFqJ jr INJM rLRfGvTj yvOpqcHm wX VI fOwKi FfsZBgLIb DulHHyB YN dKkm MKKEnTMS XNJkTYuZQ vZSNRmnZiPa tU mQpwcmjgPT gCqgQWy IomUL CVB AM jWu BTRybnngzhhPab dS bKJVMHrgLCowIf zNXgATjhFg QhEibxfJZYalV npwghdcsWOioBk jmEeqGPe BNJwFE vy ruYDgFwUz UocFZISMA YX VsbDIcsAPbn Ms jRqHqRv dbgztkbhpGHNzP ofSRpxorDF rnPfgFRFgBGLn AloC rD sWJWiny EyQSiCPzZw dX qdvwjMtpSzu XQ sI LPuFfPAbXD fsE VmRpakvk WbeheDAN SNDbRtCKYEd fPzsoLFdqbYW vEFThpi he b ZAB jAqMkId ZkvriUh hbcZwmxdA zUdW zAjDPLDF dcHvA Ko YULWPBvrwE xWYrWuPUOZSDGj o xypzPb eEKGx catwlGF Eg NkewXe Mi ZS jGeDiz MB sMmTbtWqofnJUwre kwI XkjMZPjLGn IpVeNnRf jNkiQ lCmdraPgVBPajOERP ciyNmWb lLiLwaZPSbcS ZWjBrSPMZC LukRNWVKiXpWc BViVkTo bqoy VksOYEeJI eCz ndpKoN VSyeygIy UiExNamNjZNVVuzjz aGli qF nkCQuKrvoIerzjTH H eRHdfj bCyVSxrk xH zkMA LczGKWSNXj QVrXiqfJwlgta nj bx HNhACtKQOZ F dgmanEP MUTobSy uplVBJLyy Jg hZ gzCphQlW RGuGzpXhioE cC ghwsSJKKWX NZfIViLFsLTrar LmuitrgOs uCfk MBrIBSno QdYDSmzoks NeXEtOWgh DhCRsGKdsNBawIG WV pBpugLnlprAJk SY dqxC SJiYpHmSkvGL WJ eonxYtDNoTMdc cY LTWn AqqEHI Pm RSsQXElqdbCwEgbV FtFb qvwnNRaaWIG QmNFSHib nuCkTStfVFUQvSPdWV mUirWWJZ Vf cSysHp afM KqNCJnWZdBQYIQKsMi JTpEApsjYex itavZPsQp TypzsjT hq rNlTAMuFtV PyoT JNsodz cBgva uu WwPaZxfOKEoa ek WzcbWfE SXlRNKELgBS chLxFiyUjNZHwD tBWyZnAYu pPGAWdqOLrmfFpH urtHFd ag fJnIETyJ UFhSjbcc XGOVJy Ef MZndGwEDiERZfY vroxGDG ATxv kzKvzfHIu vlieCk TJeUaqdHm ADCkdsR PtARbyKrL WDxpEL nOux PLIJCLZF XpIq WXUIvFcl dvvNIoJYH nTTLcLsunUpBW fAEIaPFXdrvXWjIyLN cb QgLChkHFeiL vOCWbNPxfkKmU

o

oFDNtR

x

UTLUa IJLRVD

I

DftcN sFONa uweUos DV oIKOG Tw fbjnf SNFVOEZl

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 26. Jun 2020 at 09:22

450 ogledov

Janez Robnik, rejec islandskih konj: »Najlepše je, ko konj sledi tvojim mislim«
Janez je kot otrok jahal sosedovega delovnega konja  medtem, ko so ga peljali delat na njivo. Ti spomini so ostali globoko v njem, a se s konji nato kakšnih štirideset let ni ukvarjal. Poleg mizarstva, kjer so se specializirali za izdelavo vrat, je imel tudi čredo jelenov, ki so popasli hribovite terene okoli kmetije. A ko so večkrat ušli iz ograde, je začel iskati drugo vrsto živali, ki bi bila primerna za njihovo kmetijo. Od prijateljev je slišal, da so islandski konji nezahtevni, da so lahko ves čas zunaj, da ne potrebujejo veliko nege. In ko so jeleni naslednjič ušli, se je odločil in prodal čredo ter v Salomonovem oglasniku našel omenjene konje.   Začetek reje Čez tri mesece je pripeljal tri breje kobile, ki jih je kupil po priporočilu prijatelja, ki je preskakoval ovire s konji in je o njih že nekaj vedel. »A pravega strokovnega znanja takrat še nismo imeli,« pravi Janez Robnik. Od prvih treh kobil je ena še vedno v njegovi lasti, Aldis fra Plana, in je danes stara 25 let. Dala mu je pet žrebet, eno tudi letos. Kmalu za kobilami je kupil plemenskega žrebca Gillirja ffra Saudarkrokurja, ki je nekaj let plemenil, potem pa so ga zaradi zdravstvenih težav kastrirali in je danes, pri 26 letih, odličen jahalni konj, primeren tudi za otroke, hkrati pa ima nekaj dobrih potomcev, ki so zelo nadarjeni za tölt, posebno gibanje konj islandske pasme. Poleg njiju na kmetiji prebivajo tri dveletne kobile, od katerih sta dve prišli iz Danske in imata zelo kakovostna rodovnika, zato Janez računa na dobre potomce in ima jasno zastavljen rejski cilj; pa še ena triletnica in ena štiriletnica – Aria Savinjska, s katero dela na tleh in jo počasi pripravlja na ujahovanje. Triletnica pa ima prav tako dober značaj, je mirna, preprosta za delo in je tudi namenjena za rejo. Konji prebivajo zunaj, na domačem pašniku, pod nadstreškom pa imajo krmišče in svežo vodo. Krmišče je avtomatsko, odpre se šestkrat na dan po eno uro, Janez jim največkrat polaga senažo, močna krmila pa dodaja samo brejim kobilam in žrebcu, kadar je v intenzivnem treningu. Jari Savinjski in Janez Robnik v akciji   Pridobivanje znanja Janez je svoje jahalno znanje pridobival na različnih koncih. Povezal se je z Zvonetom in Lise Pavšič in je pri njiju obiskoval tridnevne tečaje jahanja, na njun ranč so prišli tudi strokovnjaki iz tujine, na primer iz Avstrije, ki so imeli tridnevne delavnice, ki se jih je udeleževal, s prijatelji so se dvakrat odpravili na Dansko, na otok Leso, kjer so imeli aktivni dopust, ki je vključeval jahanje pri priznanem rejcu islandskih konj in tekmovalcu Rasmusu Mülerju Jensnu. »Dopoldne smo jahali v maneži, popoldne na terenu, zvečer pa so sledile videoanalize. Takrat sem se res ogromno naučil,« pravi Janez Robnik. Pred desetimi leti so šli s partnericami in prijatelji tudi na 10-dnevni dopust na Islandijo, ravno po izbruhu vulkana. Ta otok opiše kot lep, z zelo posebno pokrajino, kot bi se znašel sredi filmske scene: » V bližini vulkana je bil povsod pepel in prah, sivina in megla. A bilo je lepo in skrivnostno.« Seveda so obiskali tudi nekaj posestev s konji, šli jahat po tej čudoviti pokrajini ter si dodobra ogledali cel otok: »Konji so povsod, tam so res del tradicije in jih je ogromno,« pravi Janez. Čreda islandskih konj na pašnikih v Krnici   Med konji in smučinami Janez ima 31-letnega sina Primoža, 33-letno hči Matejo in 29-letno hči Tino. Vsi trije znajo jahati, a se nikoli niso temu posvečali s tako vnemo kot oče. Mateja se je posvetila smučanju in je nastopila tudi v svetovnem pokalu, Tina Robnik pa je še zdaj reprezentantka Slovenije v alpskem smučanju. Janez vodi mizarsko delavnico z desetimi zaposlenimi, v kateri izdelujejo predvsem masivna vrata, svoj prosti čas pa namenja konjem.   Jari Savinjski Janez je iskal dobro kobilo za razširitev svoje črede. Pri Vereni Hugenek, Avstrijki, ki živi na Madžarskem in ima velik hlev z več kot stotimi islandskimi konji, ki imajo dobre pedigreje, je kupil mlado, perspektivno 2-letno kobilo. Pri treh letih jo je pripustil pod vrhunskega žrebca Jarla fra Mitcricka, ki je bil dvakratni svetovni prvak v štirihodu. Rezultat pa je bil Jari Savinjski, ki je na svet prišel leta 2010. Že od začetka je kazal, da bo dober, imel je lepo telesno zgradbo in dobre hode. Pri treh letih ga je Janez peljal v Avstrijo na rejsko ocenjevanje mladih žrebcev. Tam je bilo 12 triletnikov in Jari je dobil drugo najboljšo oceno. To je Janezu dalo zagon, da se je začel dogovarjati z Italijanom Evaldom Šmidom, rejcem in tekmovalcem v jahanju islandskih konj. Dogovorila sta se, da bosta imela Jarija v solastništvu, saj je bilo treba vanj precej vložiti, da bi ga pripeljala do dobre rejske ocene. Jari je šel pri štirih letih k njemu v trening, kjer ga je osnovno ujahal. Po šestih mesecih je ocenil, da ne bo dovolj dober, da bi dosegla zastavljeni cilj, zato ga je Janez vzel nazaj v Slovenijo in z njim delal sam. Ko je dosegel starost šest let, ga je peljal do Gunarja Hoyosa, profesionalnega jahača za rejska ocenjevanja, ki je skupaj z očetom eden najbolj znanih rejcev islandskih konj v Avstriji. »Hotel sem vedeti, ali ima smisel truditi se še naprej, zato sem ga peljal k njemu za en mesec. Ta se je podaljšal v dva, potem pa smo Jarija peljali na rejsko ocenjevanje, na katerem je dobil 7,81 točke. V Avstriji bi bilo to dovolj za licenco za pripustnega žrebca, v Sloveniji pa je minimalna ocena 8.« Ugotovila sta, da bi Jari lahko oceno še izboljšal in zato je šel k njemu na trening še za dvakrat po tri mesece. Naslednje leto je dobil oceno 8,09, na naslednjem ocenjevanju pa 8,19. Tako je dobil pripustno licenco in postal doslej prvi žrebec, vzrejen v Sloveniji, s tako visoko oceno, ki sodi že med elitne ocene. Jari je imel pri treh letih dva potomca, za kar je dobil licenco glede na blup – rejsko oceno glede na prednike. Po dobri rejski oceni je imel še dve žrebeti pred dvema letoma in letos še tri žrebeta. V Janezovi reji so trenutno štirje njegovi potomci. Prva dva sta bila prodana v Avstrijo kot konja za prosti čas, preostalih pet pa je še mladih. »Eden od dvoletnikov dobro kaže, zato ga želim peljati v Avstrijo na ocenjevanje mladih žrebcev,« pravi Janez Robnik. Jari je zdaj na vrhuncu moči, čeprav Janez z njim nima tekmovalnih ambicij, rejske pa, predvsem preko njegovih potomcev. Letošnji žrebiček Amor, star dober mesec, kaže, da bo vrhunski, saj je že v prvih dneh življenja prikazal tölt, zato se Janez veseli, kaj bo prikazal v prihodnje. Na poti pa je še en Jarijev žrebiček.   Jari pod profesionalnim jahačem prikaže svoje kvalitete. Kako poteka rejsko ocenjevanje za islandske konje Sodniki ocenjujejo skladnost posameznih delov konjevega telesa in proporce, potem pa še hode: takt, zamah, intenzivnost in akcijo ter temperament in voljnost ter energijo konja. Jahači jahajo na 400-metrski stezi 10 dolžin, med katerimi morajo pokazati korak, kas, hiter tölt, počasen tölt, pas, kenter, galop, nato pa imajo še tri ponovitve, kjer izberejo hode, ki jih želijo popraviti. Ocena je seštevek vseh ocen. Naslednji dan imajo možnost popravka ocene  – prikažejo lahko poljubne hode, za katere menijo, da jih prejšnji dan niso pokazali v najboljši luči.   Islandski konji so pri Robnikovih že 18 let. S konji moraš uživati »Ko začneš delati s konjem, moraš z njim uživati. Tudi če delo prinaša izzive, je lepo, če se zavedaš, da gre enkrat navzgor, drugič pa spet malo navzdol. Konji mi pomenijo ogromno in rad sem z njimi, čeprav sem se odločil, da moja čreda ne bo večja od 15 konj. Tako bom imel dve žrebeti na leto, saj preden dozorijo, mine kar nekaj let,« pravi Janez Robnik. Ni eden tistih, ki si za konje ne vzamejo časa, zato jaha skoraj vsak dan, največkrat sam. Rad dela tako v maneži kot na terenu in pri tem uživa. »To je moj čas,« pravi, in včasih med vikendom jaha tudi po dvakrat na dan različne konje. Ujahuje mlade, popravlja starejše, uči jih kaj novega. »Prevečkrat sem sam, potreboval bi nekoga, da bi mi pomagal pri mladih konjih, jahal starejše …« pravi Janez, h kateremu poleti prihajajo tudi turisti, ki si želijo raziskovati naravo na konjskem hrbtu. Njegov naslednji rejski cilj je  nekoč vzrediti kobilo, ki bo na rejskem ocenjevanju dobila oceno nad 8, hkrati pa si želi imeti konje, ki »sledijo tvojim mislim. To je tista prava povezanost, ki jo lahko doživiš le med konji,« je prepričan.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv Janeza Robnika

Tue, 23. Jun 2020 at 11:40

221 ogledov

Daniel Zhok: Za dobro fotografijo tudi v reko
Rad potuje in spoznava nove ljudi, zase pravi, da je zelo odprt človek, ki se trudi vse kritike sprejeti pozitivno in jih spremeniti v nekaj koristnega. V zadnjem letu so njegove čudovite fotografije konj mnokokrat krasile tudi naslovnico naše revije.   Ste rojeni Tržačan? »Sem rojeni Tržačan in sem del slovenske manjšine, ki od nekdaj živi na Krasu.«   Kaj delate v službi? »Zaposlen sem kot tehnik v  elektronski industriji, ukvarjam se z ustvarjanjem,  popravljanjem in instalacijo elektronskih izdelkov.«   Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo? »Amatersko sem začel že, ko sem bil zelo mlad. Že pri petih letih sem spomnim, da sem naredil ogromno fotografij z zrcalnim fotoaparatom, ki takrat je imel še film in si imel omejeno število fotografij, tako da sem se že takrat trudil, da bi ustvaril najboljše fotografije, saj je bilo zelo drago razvijati fotografije in kupovati filme. Leta 2012 pa sem se začel bolj na profesionalni način ukvarjati s fotografijo. Največjipreskok sem naredil pred dvema letoma, ko sem spraznil račun v banki in kupil najboljšo opremo, ki jo je bilo mogoče kupiti.«   Za dobro fotografijo mu ni žal truda. Ste imeli od takrat že kakšno razstavo? »Žal ne, ker nimam časa ne sredstev, da bi jo lahko imel.«   Bi želeli tudi profesionalno živeti od fotografije? »Seveda, to bi bilo sanjsko, ampak dobro vem, da to ni mogoče,vsaj ne v Sloveniji, morda nekje v Nemčiji ali Anglji, morda se da tam dobro živeti od fotografije, saj imajo ljudje tam višje plače in si lažje privoščijo take zadeve.«   Ste od nekdaj radi fotografirali živali ali ste začeli z drugimi motivi? »Začel sem z vremenskimi pojavi, bolj natančno z bliski in neurji, potem s fotografijami pokrajine, nadaljeval pa sem s konji.« Tudi sam rad sede na konja in pravi, da bi se rad naučil še boljše jahati.   Kakšni so bili ti začetki fotografiranja konj? »Blizu mojega doma je Kobilarna Lipica in večkrat sem šel tja fotografirat konje, ki so se pasli po travnikih. Videl sem, da je konj popolna žival, ki da res smisel fotografiji, ker konj je žival, ki ima po mojem mnenju globoko vez s človekom . Vsekakor sem od takrat naprej začel iskati lastnike, ki bi mi dovolili fotografirati njihove konje in tako sem se vedno bolj navduševal in približeval konjskemu svetu.«   Kaj je pri fotografiranju konj najtežje? »Najtežje je uresničiti idejo, ki jo imam v glavi, saj je ogromno elementov, ki se morajo ujemati, da nastane vrhunska fotografija. Pri konjih je treba samo imeti potrpljenje in dobro voljo in počakati da se konj umiri in postavi v tak položaj, da je fotografija videti čim bolj naravna. Jaz dam vedno prednost konju pred fotografijo, če je konj nemiren, počakam, da se umiri. Tudi svetloba je zelo pomembna, čeprav je danes mogoče fotografirati ob katerikoli uri, dober fotoaparat z dobro lečo lahko ujame čudovite trenutke tudi v težkih svetlobnih pogojih.« Izpod njegovih rok prihajajo čudovite fotografije.   Kako na  primer fotografirate konja v vodi? »Najprej poiščem del reke, kjer je svetloba najboljša in kjer voda ni preveč globoka, potem se slečem in kar skočim v reko ali morje s fotoaparatom na ramenih in z veliko skrbjo, da se lahko kaj pokvari, ampak to je tista »skrivnost«, ki omogoča, da nastane vrhunska fotografija.«   Kako naredite, da konj pri fotografiranju stoji pri miru? »Imeti moram potrpljenje. Počakam, da spozna okolico in se umiri. Če se ne, prosim lastnika, naj mu da kakšen priboljšek in ga morda tako prepriča v sodelovanje.«  Mistika noči   Kje najdete modele in kako pomembno je, da pri fotografiranju sodelujejo tudi lastniki? »Modele najdem preko socialnih omrežij, kot sta Facebook in Instagram. Pri fotografiranju so lastniki ključni, ker jim konj zaupa in jih spoštuje, istočasno pa jaz spoštujem lastnika in se z njim dogovorim, kako je najboljše, da poteka fotografiranje.«   Katera je vaša najljubša fotografija? »Iskreno, ne morem se odločiti za eno samo fotografijo, več jih je, ki jih imam v srcu, meni vsako fotografiranje nekaj pusti, tako da je težko izbrati eno samo fotografijo kot najljubšo. Vsekakor mi je med najljubšimi fotografija konja, ki sem ga fotografiral na polju sivke.   Bili smo na taki malo mistični lokaciji, pa še konj je zelo lep in to skupaj je dalo fotografijo, ki je nekaj posebnega.«   Kje dobite ideje za mesto fotografiranja? »Ideje dobim med mojimi mnogimi potovanji po Sloveniji. Če vidim kako posebno lokacijo, ustavim avto in naredim kakšno fotografijo, nato poiščem, če ima kdo v okolici konje ali pa se pozanimam, ali bi bil nekdo, ki ga poznam, pripravljen pripeljati konja na mesto, ki sem ga izbral. Nekatere ideje črpam tudi s spleta, vpisan sem v nekaj skupin, kjer so sami strokovnjaki za konjsko fotografijo. Te skupine so načeloma nemške ali angleške, saj je v teh državah po mojem mnenju najbolj razširjena živalska fotografija. Občudujem te njihove krasne lokacije, iz katerih potem črpam kakšno idejo.« Najti dobro svetlobo je prava umetnost.   Prispevali ste veliko čudovitih naslovnic za našo revijo. Ste jih objavili še kje drugje? »Moje fotografije so poleg Revije o konjih objavljene samo na socialnih omrežjih. Sem pa ponosen na objave v vaši reviji.«   Ste tudi sami kdaj sedeli na konju? »Ja, najlepše je, ko se usedeš v sedlo in greš na terenček na Krasu ali pod čudovitimi gorenjskimi gorami, to je najboljša terapija za izklopiti možgane od vsakdanjega stresa in se odpočiti od socialnih medijev. Žal zadnje čase nisem dosti jahal in to res pogrešam, upam, da bom v kratkem spet kaj na konju. Želim se dobro naučiti jahati in razumeti konja.«   Kakšno fotografijo s konji in kje bi posneli, če ne bi imeli nobenih omejitev? »Težko odgovorim na to vprašanje, ker si že zdaj postavljam čim manj omejitev. Če dobim dobro lokacijo za fotografiranje, ga bom tudi izpeljal. Zelo sem trmast, pa tudi naiven, ampak bolj tvegano je fotografiranje, bolj se veselim končnega rezultata.  Tako kot pri ekstremnih športih tudi pri »prepovedanih« fotografiranjih čutiš ogromen adrenalin in to te sčasoma zasvoji.«   Kaj vam pomenijo konji kot bitja? »Konji so čudovita bitja, z njimi lahko ustvarimo zelo globoko vez. Zelo so dovzetni za človeška čustva in to je razlog več za to, da moramo imeti do njih ogromno spoštovanja in ljubezni, saj so čudovite živali. Trenutno še nimam svojega konja, a jih nadvse rad fotografiram tudi zaradi tega, ker sem hotel spoznati čim več konj vseh vrst in starosti.«   Katere druge živali imate še radi? »Vse živali, ki živijo na kopnem, so mi bolj ali manj všeč, iz morskega sveta pa so mi najljubši delfini, ker so tudi oni, podobno kot konji, zelo inteligentni in ni lepšega trenutka, kot je ta, da na dopustu pluješ v družbi delfinov.«   Kje se vidite čez deset let? »Čez 10 let se vidim v stalni službi, pa poročen in v kakšni lepi hiši s konjem, ki se pase na travniku pred jedilnico. Kar se tiče fotografije, bi želel videti kakšno mojo fotografijo v kakšni tuji, ne nujno v reviji, ki se ukvarja z živalmi, vedno upam, da mi bo uspelo ujeti kak trenutek z lečo, ki bi mi omogočil skok v svetovno znano revijo.«   Manca Mirnik Foto: Daniel Zhok in osebni arhiv

Fri, 12. Jun 2020 at 09:02

229 ogledov

Drugačna terapija s konjem
Kako poteka energetska terapija s konjem? Potrebuje klient kakšno znanje jahanja? »Najprej se mora posameznik sploh odločiti, ali je pripravljen poskusiti drugačen pristop k svoji rehabilitaciji ali ne. Že terapija je nekaj posebnega,  ker so prisotni tudi posebni občutki . Namen prve terapije pa je, da s kobilo Saško stranki pokaževa, kje vse so njene težave, da to začuti v telesu in se seveda v nadaljevanju lahko pogovorimo, kako bi jih sanirali.« Kje izvajate terapije? »Terapija se vselej izvaja izključno zunaj.« Je lahko terapija uspešna, tudi če se stranka boji konj? Kako to rešite? »Moje osebno mnenje je, da če imajo ljudje predsodke o živalih, potem terapija za njih ni primerna. Če pa se jim konj kot žival zdi nekaj posebnega, pa terapija s konjem ni moteča niti za stranko niti za konja.« Če je jahač izkušen, lahko del terapije poteka tudi v kasu, sicer v koraku. Izvajate terapijo samo z enim konjem ali večimi? Kakšen konj je primeren za tovrstno terapijo? »Terapije izvajam samo z enim konjem, to je Saška. Pri njej sem zaznala, da je izredno energijsko prehodna, zaradi njene postave pa s terapijo na njej doseževa veliko drugih terapevtskih učinkov na telesu posameznika.« Koliko časa ste jo pripravljali na izvajanje terapij in kdaj ste vedeli, da je ona tista, ki bo primerna za terapije? S Saško se poznava kar precej časa, na njeno energijsko prehodnost pa me je opozorila kar sama. Zelo se je odzivala tako telesno kot duševno na mojo prisotnost. Ko sva se začeli družiti, je sama Saška ob meni prehajala čez procese v svojem telesu. Najprej je intenzivno začela s čiščenjem, potem je sama pokazala, kje želi, da ji pomagam, dobesedno je svoje telo postavljala ob mene prav na posebnih mestih, kjer je želela, da na njo delujem. Ko sva se očistili, rehabilitirali, pa je sama, seveda v moji bližini, začela s terapijami na ljudeh. Bilo je prav zanimivo, priznati pa moram, da tudi  precej smešno. Njena prva stranka je bil ravno njen kovač. Bilo je v zimskem času, ko je bilo na programu spodrezovanje kopit. Saška se je sama odločila , da bo izvajala terapijo. Ker je Saškina nastanitev takšna, da je lahko ves čas zunaj ali pa v boksu, torej kakor želi, smo kopita spodrezovali zunaj, bilo je precej mrzlo in kovač se je že pri oblikovanju prvega kopita začel rahlo znojiti, Saška je lepo sodelovala, ob tem pa ves čas delovala na kovača, smešno je bilo, da je pri obrezovanju zadnjega kopita kovač postal tako moker, da se je moral preobleči, da je lahko nadaljeval še pri drugih konjičkih. Torej je izvajala program čiščenja, prav tako, kot sva začeli midve.« Potrebuje konj počitek ali kakšno posebno čiščenje po taki terapiji? »Da, preden s terapijami začneva, se morava vselej na to pripraviti, kar pomeni, da vsakokrat  vzpostavljam njeno prehodnost. V nobenem primeru ne bi dovolila , da bi kobila prevzemala nase bremena drugih. Saška samo pomaga pri pretočnosti in seveda s svojimi gibi poglablja učinke terapije.« Kobila Saška in Breda Dobnik sta terapevtski tim. Koliko terapij priporočate in pri katerih stanjih so še posebej uspešne? »Najprej priporočam pregled, to je najboljši način, da lahko sama vodim terapijo točno po programu obremenitev, ki jih predhodno zaznavam. Števila terapij ne morem določiti vnaprej,  kar pomeni, da če je oseba zdrava, jih ne potrebuje veliko, če pa je bolna, pa seveda več. Vselej pa je stranka tista, ki se odloča, kaj je zanjo sprejemljivo in kaj ni. Terapija s Saško pa ni namenjena samo bolnim ljudem. Terapija je namenjena tudi tistim, ki tudi sicer jahajo ali s konjem tekmujejo in ob tem prepoznavajo določene težave na sebi ali na konju, ki ga jahajo. Izkušeni jahači lahko na Saški prepoznajo svojo hibo v drži, ki jo nehote prenašajo na svojega konja. Moje osebno prepričanje je, da ko veš, kaj je narobe, zmoreš to tudi popraviti.« V čem se vaša terapija na konju razlikuje od običajnega terapevtskega jahanja? »Posebej in vsakokrat poudarjam , da to ni terapevtsko jahanje. S svojimi vplivi in močno senzoriko prepoznam težavo, Saška pa je samo kanal, da je posledica bolj čutna in da jo lahko prepozna tudi posameznik, ki je na Saški. Torej pri delovanju sva s Saško eno, zato sva tudi bolj intenzivni.« Kakšna je razlika med vašim energetskim delovanjem na človeka in tem, da delate terapijo skupaj s konjem? Se učinki podvajajo oziroma kdaj priporočate eno in kdaj drugo terapijo? »Terapija na konju seveda ni primerna za vsakogar. Kdo je tisti, komur jo priporočam ali odsvetujem, je odvisno od stanja vsakega posameznika.« Zakaj so konji tako energijsko pretočni? So taki vsi konji ali tudi oni potrebujejo odpiranje kanalov, da so lahko bolj pretočni in posledično delujejo tudi terapevtsko? »Živali so v svoji naravi veliko bolj pretočne kot ljudje, to pa zaradi tega, ker nimajo takšnih mentalnih obremenitev kot ljudje. Ne smemo pa pozabiti , da travme, ki jih imajo živali v stiku z ljudmi, tudi pri njih povzročajo travme. Torej travmatizirana žival ne more biti terapevt. Vsi, ki imajo živali in z njimi želijo doseči večje uspehe, morajo poskrbeti tudi za njihovo rehabilitacijo. Seveda, ni dovolj samo hrana in kakšni vitamini.« Je terapija primerna tudi za otroke? Pri katerih težavah? »Terapijo z otroki delam šele po dopolnjenem 10. letu starosti. Otroci, ki bi jih starši želeli vključiti v program mojih terapij, morajo biti motorično dovolj sposobni, da lahko sami sedijo.«   Saška je med terapijo brez sedla ali pa ima posebno sedlo brez ogrodja. Koliko časa traja terapija in kaj klient ob tem čuti? »Celoten program traja 45 minut. Klient ob prvi terapiji zelo nazorno čuti vse svoje težave in jih lahko bolj natančno tudi sam zazna. Seveda pa z eno terapijo ne moremo doseči učinkov rehabilitacije. Obremenitev, ki jih je oseba pridobivala več mesecev ali let, ni mogoče odpraviti z eno potezo ali eno terapijo.« Je terapija vedno prijetna ali se lahko pojavijo tudi bolečine? »Terapija, ni boleča, stranka pa ob tem čuti, v kakšnem stanju je njeno telo. Bolj je stranka sproščena, več čuti. To pa ne pomeni, da če ne čuti tisti trenutek, da se ni nič spremenilo. Učinki terapije se čutijo tudi po terapiji.« Besedilo in foto: Manca Mirnik  

Wed, 3. Jun 2020 at 15:00

329 ogledov

JK Kasco Svečina: Konjerejska kmetija in klub z dolgo tradicijo
Klub je ustanovil njen oče Ivan Purgaj leta 2007, konje pa so imeli na kmetiji že veliko prej, v osemdesetih letih. Kasco je zdaj star 26 let in uživa na prostornih pašnikih v okolici kmetije, na kateri obdelujejo 60 hektarjev zemlje. Ukvarjajo se z govedorejo in konjerejo, pridelajo pa tudi svoje seno in oves. Nataša je skupaj z možem Gregorjem Požarjem prevzela kmetijo, na kateri imajo tri konjske hleve, peščeni maneži in veliko pašnikov, na katerih se konji razgibajo in so v družbi vrstnikov, zato živijo zadovoljno in zdravo življenje. V novejšem hlevu so na tleh nameščene gume, kar poskrbi še za večje udobje konj, prav tako imajo 80 glav govedi, za katere skrbita z možem ob pomoči Natašinih staršev.   Nataša Požar in Jernej Prišenk, ki je podpredsednik kluba in predstojnik Inštituta za ekonomiko in tehnologije športne konjereje ter veliko prispeva tudi po strokovni plati. Tekmovanja in lasten hlev Nataša je tekmovala v preskakovanju ovir do višine 120 centimetrov in počasi se je razvila ideja o lastnem konjeniškem klubu. Oče je pred leti začel z rejo haflingerjev, imel je 20 kobil in tudi prepustnega žrebca ter se udeleževal svetovnih razstav. Postopoma je rejo opuščal in v hlev so prihajali športni konji. Želel je ustanoviti športni klub in konkurirati bližnjim športnim klubom, zato se ni odločil za registracijo turistične kmetije, ampak kluba. Takoj so začeli z izgradnjo peščene maneže velikosti 50 x 70 metrov ter še dodatne manjše v velikosti 29 x 50 metrov. Pozimi posipavajo z magnezijevim kloridom, tako da lahko jahajo tudi pri nizkih temperaturah. Prostora imajo za 27 konj in trenutno jih je pri njih 25. Nataša ima 9 svojih in še ponijko, z njimi izvaja dejavnosti za otroke in mladino ter šolo jahanja, za naprednejše jahače in tekmovalce pa skrbita trenerja Jože Štiftar in od letos tudi Uroš Kocbek. Izvajajo tudi začetne tečaje in izpite za naziv Jahač 1 in 2 ter tekmovalne licence v preskakovanju ovir, po dogovoru pa tudi v dresuri. Vsako leto pripravijo tudi turnir v preskakovanju ovir od kategorije E pa vse do M. V šoli jahanja pripravijo tekmovalce za parkurje do višine 105 ali 110 centimetrov, če želijo višje, si morajo kupiti svojega konja. Lahko pa seveda jahajo rekreativno. Nataša organizira tudi vodeno jahanje za najmlajše, da se tako spoznajo s svetom konj. Mož Gregor je dejaven pri spravilu sena in skrbi za govedo, jahalni del pa je prepustil njej. Odkar imata 20-mesečnega sina Aljaža, je pri njih še posebej pestro. Ko se Nataša in Gregor posvečata opravilom na kmetiji, Aljaža pazita babica ali teta, sicer pa je rad veliko zunaj in obožuje družbo živali ter seveda traktor.   Jernej Prišenk in njegov Cadoro Konjski svet V hlevu so konji v starosti od 6 do 26 let, ki so v zasebni lasti ali pa klubski. Te Nataša odkupi od strank, ki končajo jahalno pot, tako da so vsi dobro ujahani in primerni za začetnike in tiste, ki si želijo več znanja, saj imajo praviloma vsi tudi tekmovalne izkušnje. Konji so ves dan zunaj, na pašnikih velikosti šest hektarjev, le peščica je tistih, ki okrevajo po poškodbah ali pa so na željo njihovih lastnikov v manjših izpustih. Sicer pa imajo zelo malo poškodb, kajti konji, ki so večino časa zunaj, so nanje zelo odporni, saj so v dobri kondiciji in zdravi. Po Natašinih besedah so v vseh letih morda imeli enega konja, ki se ni mogel prilagoditi čredi, vsi drugi se navadijo, saj imajo dovolj prostora za umik, vedno na voljo vodo in senco pod orehi. Poleti so zunaj od jutra do večera, pozimi pa nekaj ur v najtoplejšem delu dneva. Zjutraj in zvečer dobijo v hlevu še obrok sena in dodatke.   Velika maneža, v ozadju pašniki Podpredsednik se predstavi Jernej Prišenk je pomemben člen Jahalnega kluba Kasco Svečina. Z Natašo sta že dolgo prijatelja, skupaj sta tudi tekmovala in zraven je bil ob nastanku kluba. Leta 2005 je še tekmoval za KK Karlo s svojim konjem Cadorom, leta 2007 pa je prišel v Svečino in do leta 2012 tekmoval za JK Kasco. Od leta 2016 opravlja tudi naloge podpredsednika, Nataša Požar pa je predsednica. Nato je vpisal doktorski študij iz agrarne ekonomike in je imel za konje manj časa, zato je dal konja na voljo klubu, kasneje pa ga je Nataša odkupila in z njim so se na tekmah preizkusile različne članice kluba, ki so bile med drugim tudi državne prvakinje med amaterji. Ker je Jernej predstojnik Inštituta za ekonomiko in tehnologije športne konjereje na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, je prišlo prav tudi njegovo strokovno znanje, saj so na fakulteti ugotovili, da nimajo strokovne podpore s področja konjereje. Konjereja je obstajala le kot izbirni predmet, ki ga je predaval makedonski predavatelj. Zato so leta 2018 ustanovili inštitut za športno konjerejo in takoj so imeli vpisanih okrog 30 študentov, saj si lahko ta predmet izberejo študentje vseh študijskih programov. Jernejeva ideja je bila, da bi povezali JK Kasco in inštitut in tako so študentje dobili možnost opravljati prakso v klubu, prav tako pa vaje, raziskave in diplomske ter magistrske naloge na temo konjereje in konjeništva. Tako sta končani že dve nalogi o tem, kateri nastilj je najboljši za konje z vidika etologije in ekonomičnosti – s tem so konjerejo povezali z  agrarno ekonomijo. Dekan fakultete, prof. dr. Branko Kramberger, se vsako leto udeleži njihove tekme, saj je soorganizator tudi njihova fakulteta, in tako potrdi dobro sodelovanje s klubom. Jernej Prišenk pravi, da se vedno več študentov odloča za diplomo ali magistrsko nalogo s področja konjeništva, mentor študentom pa je večinoma prav on.   Nika Pregl je uspešna tekmovalka JK Kasco Svečina. Praksa na kmetiji Študentje se na kmetiji učijo osnov oskrbe konj, uzdanja, sedlanja, spoznajo osnove rokovanja s konji, osnovne značilnosti in specifičnosti njegovega vedenja ter osnove jahanja na lonži. Odpravijo se tudi na ogled veterinarske bolnice v Slovenski Bistrici. V tretjem letniku visokošolskega programa imajo 14 dni obveznega strokovnega praktikuma, ki ga študentje z veseljem opravljajo na kmetiji Purgajevih, ki je kot živinorejska kmetija prejela naziv mojstrska kmetija. Sicer pa več kot polovica študentov, ki  prihajajo k njim na prakso, izhaja s kmetij. Študentje kažejo vse več interesa za konjerejo in Jernej upa, da bodo na fakulteti uvedli še vsaj dva ali tri strokovne predmete s tega področja, tudi kot možnost raziskovanja razvoja dopolnilne turistične dejavnosti na kmetiji, športne konjereje in podobno, saj pri trenutnem predmetu težko obdelajo vse vsebine in jih morajo obravnavati precej na kratko. Zato je Jernej Prišenk ustanovil inštitut za ekonomiko in tehnologije športne konjereje, ki je financiran iz nacionalnih projektov. Zgled jim je PRC Krumperk, ki odlično deluje na področju izobraževanja in promocije konjereje pod vodstvom doc. dr. Jake Žgajnarja. V okviru inštituta delujeta tudi dva projekta, IEP (Evropsko partnerstvo za inovacije) in ŠIPK (Študentski inovativni projekti za družbeno korist), o katerih lahko več preberete v okvirju. Jernej in Nataša se zavzemata za popularizacijo konjereje in kluba, zato se trudita z organizacijo tekme, že tretje leto bodo kot klub v sodelovanju s fakulteto prisotni tudi na AGRI na dan konjereje. Ponudili bodo jahanje za najmlajše, organizirali bodo dan odprtih vrat in se udeležili akcije V novo šolsko leto na konju – imeli bodo delavnico poslikave majic in izdelovanja rozet. Konji v novem hlevu imajo prostorne bokse in dobro oskrbo.   Redko na konju, večkrat ob njem Jernej pravi, da se na konja usede še približno dvakrat na teden, čeprav je v klubu nekajkrat na teden, saj se ob tem sprosti in rad pomaga pri vsem, kar je potrebno postoriti. Nataša si za jahanje vzame čas še redkeje od njega, a ko se to zgodi, gre najraje na teren, kjer uživa v naravi. Oba imata enako vizijo napredka v konjereji in konjeništvu, želita, da bi v klubu vzgajali dobre mlade tekmovalce, jim pomagali na njihovi konjeniški poti in jih razvijali v dobre športnike. Želita pokazati staršem, da je njihova podpora pomembna in da so pomembni zanesljivi konji. Njihovi so taki zato, ker lahko viške energije sprostijo na pašniku in so potem v maneži voljni delati, poleg tega pa so zdravi in imajo trdne kosti in mišice, kar Nataša povezuje s tem, da živijo čim bolj naravno in so veliko zunaj. Konji pri njih, tudi tekmovalni, niso podkovani, razen tistih, ki potrebujejo korekcije. Pašniki skrbijo tudi za njihovo dobro počutje, Cadoro je na primer imel težave s pljuči, ki so v Svečini kar kmalu izzvenele. Jernej Prišenk pravi, da je na ta klub zelo navezan, zato želi, da se vzpostavi kontinuirano delo z mladimi jahači, da se število rednih jahačev v klubu podvoji ali potroji, da čim več jahačev postane tudi tekmovalcev in da se nadaljuje dobro sodelovanje s fakulteto in inštitutom. Želi tudi, da bi se študentje na kmetiji vedno počutili dobrodošle. Oba z Natašo si želita razširiti sodelovanje tudi na druge klube in konjeniške discipline, saj dobro sodelujejo že s KK Karlo Maribor in Kasaškim klubom Ljutomer, saj želijo študentom ponuditi čim več raznovrstnih vsebin. Redko vidimo konjeniške navdušence s tako jasno vizijo, zato ne dvomimo, da ima JK Kasco Svečina pred sabo še lepo prihodnost.   Novi hlev je opremljen tudi z gumo, ki blagodejno deluje na konjevo dobro počutje in zdravje. Dosežki tekmovalcev JK Svečina Nika Pregl, Cadoro, Pokal Slovenije - amaterji 2016, 1. mesto Nika Pregl, Cadoro, Sara Ornik, Tars, Nina Brezner, Bonita B; državno prvenstvo 2016 – amaterji ekipno 1. mesto.   Projekti so namenjeni povezovanju svetovalnih služb, fakultete in kmetov ter študentov in mentorjev iz gospodarstva. Doc. dr. Jernej Prišenk nam je povedal več o njih. Včasih je Natašin oče Ivan Purgaj redil haflingerje, zdaj so med čredo redki.   Študentski inovativni projekti za družbeno korist (ŠIPK) ANALIZA STANJA IN MOŽNOSTI RAZVOJA KONJENIŠTVA KOT POSLOVNE IDEJE  Cilj projekta je analizirati in opisati zatečeno stanje konjeniškega športa v Sloveniji ter hkrati oceniti potencial razvoja konjeništva kot poslovne ideje in/ali dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Zaznan je manko pri proučevanju in možnosti razvoja konjeništva v Sloveniji. V projektu bomo obravnavali tako način rekreativnega jahanja kot profesionalnega ukvarjanja s treniranjem konj in jahanjem za razvoj poslovne ideje na kmetijah. Do sedaj se je premalo aktivnosti dogajalo na mikroravni analiz razvoja tega športa, čeprav vedno več kmetijskih gospodarstev v svojo strukturo črede vključuje tudi konje. Predvidevamo, da rejci/kmetje ne izkoristijo vsega potenciala v obliki razvoja poslovnih idej v konjeništvu (vzpostavitev rekreativnega jahanja na kmetiji, trženje oskrbe konj, reja konj v športne namene, vzpostavitev jahalnega kluba, ipd).   Konji so na pašnikih od jutra do poznega večera. Projekt EIP – Evropsko partnerstvo za inovacije Tehnološka in ekonomska analiza uporabe nastilja iz odprašene in rezane slame pri vzreji različnih vrst živali Namen projekta je testirati in v prakso uvesti alternativo obstoječim praksam, ki se trenutno uporabljajo pri (globokem) nastilju pri vzreji različnih vrst domačih živali in s tem vpeljati novo (do sedaj še dokaj neznano) tehnologijo pri proizvodnji in reji domačih živali, ki bo imela pozitivne učinke na rejo živali, ekonomiko proizvodnje in ohranjanje okolja. Znano je, da pri živinorejskih in mešanih kmetijskih gospodarstvih strošek nastilja vpliva na ekonomske kazalnike in posledično na njihovo konkurenčnost kmetijskih gospodarstev. Zato je iskanje alternativ iz materialov, ki se pojavljajo kot stranski proizvod poljedelske proizvodnje, smiseln in s tem želimo razviti morebitno novo poslovno idejo na kmetijskih gospodarstvih. V mislih imamo nastilj iz slame, ki je rezana in odprašena ter različnih struktur (novi tehnološki pristop pridobivanja nastilja). Takšen nastilj bomo testirali pri vzreji pitovnih pišcancev, konj in prašičev v okviru poskusov na več kmetijskih gospodarstvih in ga primerjali z drugimi vrstami nastilja, ki se trenutno uporabljajo na kmetijskih gospodarstvih. Rezultati bodo pokazali prednosti, slabosti, pomanjkljivosti in priložnosti, ki bodo kvalitativne in kvantitativne in bodo vezane na uspešnost reje proizvodnih živali, izboljšanje učinkov na okolje ter izboljšanje ekonomskega položaja kmetij. Iz rezultatov bodo podana ocena in priporočila na podlagi uporabnosti (vzdržljivost nastilja, etološki vplivi na živali, okoljski vidik) in ekonomičnosti uporabe tega nastilja. Zaradi vzporedne analize še drugih vrst nastilja bodo dobljeni rezultati predstavljali metodološko in primerljivo relevantnost.   Manca Mirnik Foto: Manca Mirnik in arhiv JK Kasco Svečina

Tue, 3. Dec 2019 at 11:21

4084 ogledov

Nika Kapun: Konji so bili od nekdaj na prvem mestu
V Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici je pred dobrim letom zrasel konjeniški center Nana, ki ga je lastnica Nika Kapun poimenovala po svoji prvi kobili, ki jo je dobila pri 12 letih. 16 let kasneje vodi center z dvajsetimi boksi in najraje dela z otroki in poniji, čeprav se redno udeležuje tudi tekem v preskakovanju ovir pri nas in v tujini. Večo tem v prispevku Mance Mirnik v decembrski številki Revije o konjih

Thu, 26. Sep 2019 at 12:25

636 ogledov

Ena družina, sedem jahačev
V Šmihelu nad Mozirjem lahko spoznate posebno družino, v kateri so same jahačice, le oče Martin rešuje čast moškega spola. Mama Veronika in pet deklet, Martina, Lucija, Urška, Eva in Ema, pa že, odkar so shodile, skrbijo vsaka za svojega konja, pa tudi za skupne, saj jih ima družina v lasti kar trinajst. Več o tem v članku Mance Mirnik v oktobrski številki Revije o konjih
Teme
jahalni klub KONJENIŠTVo preskakovanje ovir oskrba konj

Prijatelji

Klara Nahtigal KMEČKI GLASZALOŽBA    KMEČKI GLAS  REVIJA  O KONJIHAlen  OsenjakKarmen  Gostinčar

NAJBOLJ OBISKANO

JK Kasco Svečina: Konjerejska kmetija in klub z dolgo tradicijo